Odkar sem dobil (da, prav ste prebrali – dobil) električno kolo, dobivam precej vprašanj, povezanih z njim. V zadnjih letih so električna kolesa eden najbolj zanimivih športnih rekvizitov. Svoje kolo sem v članku Električno kolo za začetnike predstavil že lani. Po dveh sezonah pa opažam, da me največ ljudi sprašuje po dosegu električnega kolesa in neposredni primerjavi vožnje v primerjavi z navadnim kolesom.
Poglejmo najprej doseg, ki je odvisen od množice dejavnikov: teže kolesarja in kolesa, terena, kadence poganjanja kolesarja, vgrajene baterije, tipa motorja, gum, podlage, vetra …
Za osnovo lahko vsak vzame res odličen spletni kalkulator, ki ga je pripravil Bosch in dokaj verodostojno oceni doseg kolesa. V praksi lahko povem, da je najmanjši doseg kakšnih 20 kilometrov, najdaljši pa okrog 100 kilometrov. No, najdaljši je načeloma neomejen 🙂
V nekaj stavkih pa jasna dejstva. Bolj se kolesar trudi sam poganjati, dlje bo baterija zdržala. Bolj je strmo, hitreje pobira energijo. Težji je kolesar, hitreje pobira energijo. To je to, vse vmes je tisto med prej omenjenimi 20 in 100 kilometri. Tisti, ki zdržijo dolge ture, so tudi sicer dobro pripravljeni in si lahko v nahrbtnik dodajo polnilec. Sicer traja, ampak če si človek privošči kosilo, se bo nekaj napolnilo. Idealno bi bilo imeti s seboj dodatno baterijo, vendar so cene nenormalno visoke (tja proti tisočaku gredo). Če poznamo koga, ki ima enak tip baterije (in ne gre ravno takrat z nami), je rešitev na dlani. Pivo kolegu za uslugo bo prava malenkost v primerjavi s pridobitvijo na daljši turi.
Sedaj pa k primerjavi z navadnim kolesom. V osnovi je vožnja podobna vožnji z gorskim kolesom. Če je pogon izključen, je občutek, da za seboj vlečemo cementno vrečo. No, malo pretiravam, vsekakor pa e-MTB kolesa niso namenjena vožnji brez pomoči motorja. Enostavno so pretežka (moje tehta 25 kg) in vožnja res ni užitek. Beri: “Ne gre nikamor, četudi cesta visi navzdol.”. Boschev pogon ima tri stopnje pomoči: ECO, TOUR in TURBO. Vmes je sicer še E-MTB, ki je malo poseben – po svoje sicer zanimiv v gozdu – zato ga tukaj ne bom omenjal. V praksi sam v 95 % uporabljam ECO način. TOUR uporabim zgolj takrat, ko si res želim malo dvigniti kadenco in mi že pojemajo moči. TURBO pa je pri meni bolj za zabavo. Za sledenje komu res hitremu (Urban, Aljaž in podobni falotje) na kakšnem vzponu. Ali pa takrat, ko grem v službo in se na strmem vzponu ne bi rad preznojil. Sicer pa ne vidim smisla v tem. To je tudi razlog, da nisem odklenil tovarniške omejitve (pogon poganja zgolj do 25 km/h, potem pa si prepuščen svojim nogam in nagnjenosti ceste). Ker ne vem, kje je potem konec zgodbe dodajanja moči. Prav tako je moč tako velika, da te lahko kakšna okoliščina tudi preseneti in položi. So primeri v moji bližini …
Razpon, ki ga ima človek s takšnim električnim kolesom, je res velik. S takšnim kolesom tudi manj pripravljen pride tja, kamor z navadnim niti slučajno ne bi uspel. Dobro pripravljen pa si lahko res razširi svoje ture. Tako zaradi dosega kot tudi zaradi pomoči na različnih odsekih. Vsekakor dobrodošlo.
Za testiranje sem izbral krožno turo na relaciji Tunjice – Vrhovje – Zalog – Lahovče – Vodice – Utik – Mengeš – Duplica – Podgorje – Kamnik – Tunjice. Dolžina testnega kroga je 35,6 kilometra, ima 290 višinskih metrov vzponov. Opravil sem tri vožnje v vremensko podobnih dneh. Električno kolo je zgoraj omenjeni Trek Powerfly 4, treking kolo pa je stari, vendar dobro ohranjeni KTM Life Road. Moja teža (132 kg) sicer malo presega optimalno, vendar je bila v vseh treh poskusih enaka 🙂
Pripravil sem tabele, ki prikazujejo celotno traso in posamezne odseke.
Skupni podatki:
Prvi odsek Tunjiška Mlaka – Vrhovje naklon 3,7 % (maks 7 %), dolžina 2,5 km:
Drugi odsek Zalog – Vodice, ravninska -0,2 %, dolžina 6 km:
Tretji odsek Mengeš – Duplica, ravninska 1 %, dolžina 3 km:
Četrti odsek Tunjiška cesta, naklon 6,7 %, 1 km:
Položaj na kolesu mi je bolj všeč na e-kolesu. To bi na daljših turah bila pomembna prednost. Prav tako se mi zdi boljše prestavljanje na e-kolesu. Spredaj ima en verižnik, zadaj pa devet prestav (11-36) in s tem precej hitro najdeš v danem trenutku ustrezno prestavo. KTM ima spredaj tri verižnike, zadaj pa osem – v tej kombinaciji je težje najti primerno razmerje.
Glede fizioloških stvari pa je takole – tudi z e-kolesom se lahko utrudiš po mili volji. Prednost je, da si sam izbereš, koliko ti v danem trenutku odgovarja. Srčni utrip lahko poženeš v višave. V nasprotju z ljudsko modrostjo je tako, da je lažje vrtenje lahko hitrejše (višja kadenca), uporabljajo se druge mišice, utrip pa je lahko visok. Tako ni kolesar nič prikrajšan. Če je hitreje na vrhu, gre lahko še kam ali pa si zmanjša pomoč, če mu tako ustreza. Če je še vedno premočan za konkurenco, lahko pogon izključi, kar bo verjetno spremenilo razmerja.
Če bi moral na kratko povzeti zgornje rezultate, bi napisal, da je vožnja z e-kolesom lažja, čeprav je občutek bolj robat (zaradi drugačnega tipa kolesa in gum). Tudi v ECO načinu je poganjanje lažje, čeprav razlika niti ni tako velika. Na ravnini sploh ne, ker je treking kolo hitrejše, takoj ko pa se cesta postavi malo pokonci, je vožnja z e-kolesom lažja. Vsaj za moje kilograme.
Za zaključek: Rezultate si sicer lahko interpretira vsak sam. Kdor pa si lahko privošči e-kolo, mu verjetno ne bo žal. Glede fizične pripravljenosti sem skoraj prepričan, da praktično vsak lahko kvečjemu napreduje, prav tako je električno kolo bolj uporabno za vožnjo po opravkih (če izvzamemo sitnost, da je takšno kolo hitro tarča nepridipravov).