Odločil sem se, da nekaj vrstic namenim svojemu pogledu na elektrifikacijo vozil.
Finančni vidik
Prvi strošek je seveda nakup. Cene električnih vozil so še vedno občutno višje od njihovih bencinskih ali dizelskih bratov in sester. Upoštevati pa moramo, da kupcem pripada subvencija Ekosklada v višini od 3.000 do 7.500 EUR. To pa lahko ceno že kar konkretno zniža.
Za razliko od cene naftnih derivatov lahko pri elektriki določimo le okvirno ceno. Na voljo je kup različnih ponudnikov, paketov in tarif.
Na grobo pa lahko rečemo, da je cena elektrike, potrebne za 100 km:
a) pri brezplačnih polnilnicah (in takšnih je kar nekaj) 0 EUR,
b) pri (počasnem) polnjenju na domači vtičnici okrog 1 EUR,
c) pri hitrem polnjenju na avtocesti pa okrog 3 EUR.
Poleg tega določeni ponudniki ponujajo tudi gostovanja v tujini, zato stvari niti niso tako preproste, kot bi si uporabnik želel.
Mogoče lahko dodamo še stroške izdelave domače polnilne naprave, ki omogoča hitrejše polnjenje. To uporabnika spet olajša za dobrega tisočaka. Električni avtomobili so občutno cenejši za vzdrževanje. Na palec naj bi redni stroški znašali okrog 40 EUR na 20 tisoč prevoženih kilometrov. Seveda pa nimajo klasičnega motorja z notranjim izgorevanjem, nimajo sklopke, nimajo izpušnega sistema, menjalnika … precej manjša je tudi obraba zavor in drugih vitalnih delov. In vse te stvari se torej niti ne morejo pokvariti 🙂 Prav tako električni avto ni občutljiv na kratke vožnje, nima DPF filtra, katalizatorja …
Spet pa servisa ne bodo več znali narediti pod sosedovim kozolcem, pač pa bo potrebno več znanja in opreme. Ni še veliko izkušenj z življenjsko dobo baterij, vendar poznavalci trdijo, da niso tako podvržene težavam kot tiste v telefonih. Glavni razlog za težave litij-ionskih baterij so visoke temperature pri polnjenju, to pa je stvar, ki jo ima velika večina avtomobilov precej bolje rešeno kot telefoni.
Okoljski vidik
Električni avtomobili niso hrupni in nimajo škodljivih izpuhov, zato jih mnogi postavljajo kot zgled zelene mobilnosti. Stvari niso tako preproste. Elektrika, ki je potrebna za polnjenje, ni nujno nastala samo s pomočjo sonca, vetra ali atoma (kot trije relativno(!) čisti viri). Lahko prihaja iz TEŠ 6, ki jo polnimo z umazanim premogom. Vseeno pa je izpust na posamezno vozilo tudi v tem primeru nižji kot pri motorjih z notranjim izgorevanjem.
Še večji problem so baterije. Njihova izdelava je vse prej kot okolju prijazna, prav tako je v ozadju tudi precej izkoriščanja naravnih virov v revnejših državah. Ko baterija odsluži, pa ostane odpadek, ki ni niti najmanj prijazen do našega okolja. Navsezadnje tudi gašenje električnih vozil prinaša svoje izzive (gašenje s prahom ali visokim tlakom iz večje oddaljenosti).
Danes, ko je doseg električnih avtomobilov še vedno njihova šibka točka, je to verjetno dodaten plus za okolje. Voznik temeljiteje premisli, kako (in če je sploh potrebno) bo prišel do želene točke.
Občutki in varnost
Vožnja z električnim avtom je res pravi balzam za živce. Tiha in mirna. Načeloma vozimo počasneje in bistveno manj stresno. Trenutno bi si upal zapisati, da so vozniki električnih in hibridnih avtomobilov bolj varni. Vsaj tak je moj občutek na cestah. Kar pomislite, kdaj ste zadnjič videli divjati koga s Priusom. Recimo.
Zaradi naštetega je udobje v električnih vozilih zagotovo višje. Tistim, ki uživajo ob močnih pospeških, v električnih avtomobilih zagotovo ne bo žal. Avto ima praktično vedno ves navor na voljo in občutek močnega pospeška mnoge preseneti.
Načeloma lahko rečemo, da je tudi oprema v električnih avtomobilih boljša. Če nič drugega, ni potrebno doplačati za avtomatski menjalnik, saj je (sicer povsem drugačen tip) vedno del teh vozil.
Je pa potrebno omeniti, da je so pešci res bolj ogroženi. Enostavno smo se ljudje v desetletjih navadili, da avto (podzavestno) slišimo in ne naredimo nevarnega koraka v smer njegove vožnje. Pri električnih je to lahko težava, ker se slišijo le gume in piš vetra, če vozi hitreje. Že nekaj takšnih situacij sem sam doživel, pa še niti nisem naredil veliko kilometrov.
Opazil pa sem, da bo velik problem, ko bodo tudi hitri motorji postali električni. Ti so res hitri, vendar jih vedno slišimo. Tudi v avtu jih slišimo, če se približujejo hitro. Kako bo, ko bodo tihi (tišji)?
Ostalo
Splošna infrastruktura za polnjenje je še vedno slaba. Med opravki bi želeli avto napolniti, vendar polnilnic ni na vsakem koraku, mnoge pa so ravno v času našega prihoda zasedene ali rezervirane. Za večino polnilnic pri nas je potrebno imeti kartico. Na voljo je več ponudnikov, obstaja pa gostovanje med njimi. O tem, da na polnilna mesta parkirajo običajna vozila, niti ne bi pisal. Podobno kot velja za parkirišča rezervirana za invalide, na njih pa pogosto najdemo vozila mentalnih invalidov. Lahko se zgodi, da je polnilno mesto postavljeno nerodno in tam parkiranje za nevešče precej sitno. Tudi to, da je v nekaterih trgovskih centrih treba po kartico in potem nazaj, ni ravno v prid uporabnosti. Zoprno je tudi stalno motanje in vtikanje kablov. Če nič drugega, bo v dežju vse mokro, lahko pa tudi prašno. Zraven pa še skrbi, da ga kdo iztakne med polnjenjem. Vsaj težav s standardizacijo vtičnic je sedaj malo manj.
Polnjenje je seveda poglavje zase, saj običajno traja (pre)dolgo, če se nam mudi. Pri tistih, ki se vozimo več in so naše vožnje bolj pestre, je veliko skrbi okrog dometa. Avto postaja naš šef in ne mi njegov.
V plus pa lahko prištejemo pogosta brezplačna parkiranja »pri koritu«, vožnja po posebnih pasovih … Za navdušence pa je zanimiva tudi možnost uporabe telefonov za preglede stanja vozila.
Nekatera podjetja pripravljajo še nekaj posebnih marketinških prijemov. Zanimiv je recimo Volkswagnov supplemental mobility, ki naj bi kupcem električnih vozil omogočal zelo ugoden (ali pa kar brezplačen) najem avtomobila z običajnim motorjem. Pač za tiste dni, ko je potreba po daljši poti (dopust …).
Upam, da sem povzel glavne značilnosti, ki se pojavljajo pri razmišljanju o električnih avtomobilih.