Pred kratkim sem imel možnost nekaj dni uporabljati Ford Mondeo. Sledi kratka reportaža o tem avtomobilu.
Če se najprej lotimo motorja, je treba povedati, da je 1600 kubičnih centimetrov v tako velikem avtomobilu slabša izbira. Saj ne, da bi bil avto neuporabno počasen, vseeno pa človek pogreša malo več dinamičnosti od motorja. Pri nizkih vrtljajih sicer pelje presenetljivo lepo in tiho, pri večjih hitrostih pa je glasen in okoren. Vožnja po avtocesti je bolj utrujajoča kot bi pričakoval pri tako velikem avtu. Motor se (na moje presenečenje) presenetljivo počasi segreva, kar posledično pomeni tudi počasno ogrevanje potniške kabine. Tiste, ki so bolj zmrzljive sorte, bo verjetno pozimi zeblo dlje, kot bi pričakovali.
Pri spustih motor zavira slabo, kar v vožnji ni prijetno, saj je potrebnega več dela z zavorami. Zavore so sicer zelo dobre in vozniku vlivajo zaupanje.
Premikanje prestavne ročice pa je prijetno natančno, vendar menjalnik nima dobro izbranih prestavnih razmerij za takšno vozilo. Omeniti velja, da ima samo pet prestav, kar sicer ni narobe, ker ne dosega večjih hitrosti.
Avto je seveda prostoren, kar velja tudi za prtljažnik. Pozna se mu, da je namenjen tudi za nekoliko daljše vožnje – seveda z boljšo izbiro motorja. Sicer je dobro zvočno izoliran, vendar pa se pri višjih vrtljajih motor vseeno sliši preveč. Vendar pa je to bolj posledica glasnega motorja, kot slabe zvočne izolacije. Glasno poslušanje glasbe namreč ne bo privabljalo začudenih pogledov.
Radio ne odstopa od celotnega vtisa. Je povprečen po kvaliteti zvoka, sprejem je soliden, ima pa prevelike preskoke pri nastavljanju glasnosti (med dvema vrednostma je prevelik preskok).
Notranjost je na pogled všečna, hkrati pa nič posebnega. Očitno so izbrali preizkušen pristop s solidnimi materiali na armaturi in sedežih. Tako je armatura narejena iz mehkega materiala, kar je meni zelo všeč, saj zagotavlja vožnjo brez tako osovraženih čričkov po makadamu. Odlagalnih polic je dovolj, predal pred sovoznikom pa ima nerodna vrata. Slednja se odpirajo težko, nazaj pa kar skočijo. Stropna obloga deluje ceneno in že prižiganje luči na stropu, premika oblogo za dober centimeter.
Temperatura, ki jo Mondeo prikazuje na zaslonu, je prenizka. Čeprav med uporabo še ni bilo prave vročine, se mi je zdelo, da klimatska naprava deluje učinkovito. Klima v preizkusnem avtu je imela ročno nastavljanje, kar pa ni nič slabega. Sploh zato, ker lahko izbiramo kar med šestimi različnimi položaji. Zelo všečno. Se pa klima pod določenimi pogoji sama vključi, kar mi ni všeč. Če je ročno, naj bo ročno.
Nastavitve potovalnega računalnika so sicer dobrodošle, je pa res, da Mondeo omogoča zelo špartanske nastavitve. Ker prihajam iz računalniških krogov, se mi zdi prav smešno, kako malo nastavitev ponudijo proizvajalci. Bolj kot ne so to povsem nepomembne zadeve.
Ogledala so (pre)majhna. Vsaj zame, ki sicer vozim Foresterja z velikimi ogledali. Tudi preglednost je slaba. Še posebej nazaj je avto zelo slabo pregleden in voznik potrebuje res veliko občutka. Avto je namreč dolg (484 cm), osnovna oprema pa nima parkirnih senzorjev, ki jih še nikdar nisem tako pogrešal. Tudi stranska preglednost je šibka točka. Pri preglednosti je Forester daleč pred konkurenco.
Luči ponoči svetijo v redu, so celo med boljšimi, kar sem jih imel priložnosti opazovati v zadnjem času. Zelo nerodno pa se mi zdi, da se sprednje steklo blešči. Kot voznik sem imel kar nekajkrat tako nerodno bleščanje, da je to moja največja zamera avtu, saj močno vpliva na varnost in udobje. Ja, to je stvar, ki vam je drugi verjetno niso povedali. Podobno bleščanje me je doslej motilo edino pri Toyoti (Corolla).
Ko avto zaklenemo z daljinskim upravljanjem, ni nobenega znaka (niti zvočnega, niti svetlobnega). Temu se jaz čudim, ker je pri odklepanju posvetilo vse mogoče. Ključ se mi je tudi nekoliko zatikal pri vtikanju v ključavnico ob volanu, vendar gre verjetno bolj za posledico navajenosti na moj avto.
Poraba pri mojih poteh je bila 7,2 litra na sto prevoženih kilometrov. Mislim, da bi brez težav vozil s sedmimi litri, če ne bi imel nekaj kratkih vzponov. Ko smo ravno pri vzponih – »hill holder« je seveda stvar, ki jo človek res pogreša pri običajnih vozilih.
Luknja za pištolo za točenje bencina je zelo majhna, ampak se človek nekako navadi. Ima pa avto velik rezervoar in posledično precej avtonomije.
Lega na cesti je odlična, vendar obstaja izjema. Gre za primer, ko je neravnina v ovinku. Takrat avto prav neverjetno zaplava, da se voznik pri večjih hitrostih kar ustraši. Sicer pa je avto zelo lepo vodljiv in to je ena najbolj pozitivnih lastnosti tega avtomobila.
Izbira opreme je milo rečeno čudna. Ima kup opreme, ki je nikakor ne bi pričakoval v osnovnem paketu (recimo električni po višini nastavljiv voznikov sedež), hkrati pa nima česa bolj običajnega.
Na koncu pa še nekaj o slabi izdelavi. Nekaj smo že omenili pri oblogah, še več pa sledi. Škripanje kolesnega ležaja je sicer lahko posledica grdih voženj voznikov pred menoj. Da pa redno škriplje sedež in občasno vrata, pa ni dopustno.
Avto po eni strani torej ponuja relativno veliko prostora in dobro varnost, po drugi strani pa nekaj stvari daje občutek slabe kvalitete.