MINI Cooper S ALL4 Countryman

Pred dnevi sem imel možnost preizkusiti zanimivo vozilo: MINI Cooper S ALL4 Countryman.
V preizkus ga je ponudilo podjetje A-Cosmos, z namenom razširiti prepoznavnost znamke v Sloveniji. Pred prevzemom me je malo skrbelo, kako je s prostornostjo v omenjenem avtu, saj nimam rad utesnjenosti. V spominu imam modele iz svojega otroštva, ki so bili dobesedno mini. Vendar je Mini po prenovi (in menjavi lastništva) precej prostornejši in tudi najbolj konkretnim možakarjem ne bo utesnjen. Celo nasprotno. Prostora spredaj je več kot v marsikaterem drugem avtomobilu. Tudi zadaj se da preživeti, le prtljažnik ni prav bogato odmerjen.

Vendar, da takoj razčistimo. Jasno je, da gre za posebneža, ki niti ne želi biti družinski avto ali avto za navdušenega alpinista. Mnoge rešitve so zato drugačne, kot bi si jih želel sam, kar pa ne pomeni, da so slabe. Le drugačne.
Avto ima 184 iskrivih konjičkov pod sprednjim pokrovom, njegova največja hitrost je 215 km/h, pospešek pa zavidljivih 7,6 sekunde do 100 km/h.
Ob prevzemu se mi je zdelo smešno, da avto obvezno po enem delu parkirišča pripelje prodajalec. Gre za tista smešna pravila velikih podjetij – kot pozdravljanja v McDonaldsu ali ponujanje vsega živega na Petrolovih servisih. Imajo pravila, ki se jih držijo kot pijanec plota in ne vidijo, da ljudi to bolj odbija, kot privlači.
Ob prevzemu je bilo dogovorjeno, da avto vrnem s štirimi črticami goriva. Toliko ga je namreč bilo, ko ga je fant pripeljal tistih trideset metrov po praznem parkirišču. No, ko sem zapeljal na cesto, je ena črtica izginila. Toliko o sreči.
Prostornost sem že omenil, pa vseeno še enkrat. Avto je dovolj prostoren, da ne nikoli ne pomisliš na utesnjenost. Le prtljage ne smeš imeti preveč s seboj. Ampak tisti, ki izberejo takšno vozilo in zanj odštejejo dobrih 33 tisočakov, običajno nimajo veliko krame s seboj. Zadostuje jim kreditna kartica.
Mini ima zanimive stopalke. Mešanica dirkalnih in avtobusnih. Ampak so povsem v redu in pravih višin.
Princip delovanja ročice za smerokaz ni po mojem okusu. Ko vključiš smerokaz, se ročica ne zatakne, kot je to običajno, pač pa nekako skoči nazaj. Potem pa nisi čisto prepričan, če je utripanje vključeno. Saj bi se mogoče navadil, vendar se v nekaj dneh nisem povsem. Brisalci so sicer majhni, vendar učinkoviti.
Nerodno je tudi rokovanje ročice za brisalce. Resda sem imel le nekaj kratkih ploh, vendar nisem povsem razumel delovanja. Pišem sicer po spominu, vendar mislim, da nisem našel, kaj moram narediti, da brisalec samo enkrat pobriše.
Notranjost je seveda simpatična. Skoraj bi napisal gizdalinska. Ravno prav izzivalna, da pritegne. Simpatično je uravnavanje zraka pri posameznih loputah. Klimatska naprava deluje v redu in je enostavno nastavljiva (za razliko od Toyotinih umotvorov). Tisti, ki berete moje zapise, boste že vedeli, da sem pri klimatizaciji sitnoba. Nepotrebno pihanje, nerodno nastavljanje, slabi senzorji res ne sodijo v moderna vozila. (Kontrolirano) hlajen je tudi predal pred sovoznikom.
Položaj gumbov za odpiranje stranskih oken ni najbolj posrečen. Gumbi za vsa štiri okna so namreč globoko spodaj pred menjalnikom.
Zanimiva je rdeča osvetlitev ob straneh ponoči, pa tudi sicer so barvne kombinacije všečne. Avto je pač trendovski. Navdušila me je tudi osvetlitev pod vrati v temi. Če nič drugega, mi je prihranilo mokre superge, ko sem še v trdi temi parkiral v gozdu pred jutranjim vzponom na Primoža.
Analogni števec na sredini je zanimiv za sopotnike, za voznika pa prav nič. Zato so vozniku namenili digitalen prikaz hitrosti pred volanom. Potovalni računalnik je na voljo, vendar se dogaja, da ne ostane na izbrani funkciji. Recimo, da imam nastavljeno povprečno porabo, ko pa ponovno sedem v avto, je na kakšni drugi funkciji. To se dogaja relativno pogosto, ne pa vedno. Podobno se dogaja pri programih avtoradia. Tam izbran program sicer ostane, vendar je označen drug program na seznamu. Nekaj programskih težav očitno.
Avtoradio ima povprečen zvok in odličen sprejem. Enostavno sem pričakoval bolj kvaliteten zvok in več nastavitev. Saj ne, da je slab, sploh ne. Le pričakovanja zaradi tipa avtomobila so bila višja. Prav tako niso najbolje razporejeni gumbi za upravljanje. Sam avtoradio pa zasluži odlično oceno, ko je govora o sprejemu programov. Takšnega sprejema še nisem doživel. Je pa cena avtoradia temu primerno zasoljena. Če sem prav videl cenik, je cena dobrih 1200 evrov. Uf.
Navigacije avto ni imel, čeprav bi se lepo podala na velik zaslon na sredini. Zaslon je zelo slabo izkoriščen in ga je res škoda za seznam radijskih postaj in nekaj osnovnih nastavitev. Upravljanje po teh nastavitvah ni najbolj premišljeno, še najrajši bi videl, če bi vgradili zaslon na dotik in se hkrati znebili mnogih nepotrebnih gumbov.
Avto je sicer dobro zvočno izoliran. Pravzaprav ravno prav, da se lepo slišita rezgetanje konjenice in zvok izpušnega sistema.
Sedeži so trdi in z odličnim bočnim oprijemom. Tudi na daljši vožnji se človek dobro počuti, še najbolje pa v mestu in na ovinkastih cestah. Volan je kar trd in neposredno odziven. Zelo primeren za takšen avto. Zamera gre gumbom za tempomat in avtoradio na volanu. Niti približno niso uporabni, saj so odločno premajhni. Preveč mini.
Prav tako je natančen menjalnik. Ustrezno trd in uživaški. Razen vzvratne prestave, ki je nekako nerodno dosegljiva in se kdaj kar namučiš, da jo ujameš. Škoda, saj pokvari odličen vtis.
Neverjetno trda je ročka za odpiranje pokrova motorja. Ali proizvajalec pričakuje, da kupci tega nikoli ne naredijo, ali pa je bil avto že zaleten (v to sicer dvomim). Pokrov motorja se dvigne na amortizerjih, kar je mnogim mladcem zelo všeč. Jaz sicer kar podstavim tisto palico, čeprav je nevarnost, da jo dobim na glavo, večja. Stvar navade pač, spet pa nekaj, kar dvigne ceno. Evro tam, evro drugje, pa se nabira.

Težko podam oceno o kvaliteti izdelave. Nekaj sto kilometrov novega avtomobila je pač premalo, da dobiš pravo oceno. Po eni strani sem imel dober občutek, po drugi pa moram zapisati, da se že pojavljajo prvi črički. Pri mojih poteh (veliko makadama in slabih cest) verjetno ne bi prav dolgo vzdržal brez neprijetnosti. Lahko pa se tudi motim. Avto je bil skoraj povsem nov, ravno približal se je kilometrom, ko zaključuje utekanje. Zato ga prav posebej nisem priganjal, pa saj tega tudi sicer ne počnem. Oprijem in lego opaziš tudi z manj vrtljaji. Nažiganje je za »pussye«.
Motor je zelo odziven, avto v celoti pa trd in kar vabi v priganjanje. Kot bi se vozil v gokartu. Verjetno marsikoga celo premami v prehitro vožnjo. S stališča avtomobila je to dobra ocena, za varnost pa je odgovoren voznik.

Avto je imel štirikolesni pogon, ki se mi je zdel kar dober. Verjetno pozimi ni težav z običajno vožnjo po zasneženih cestah. Na mojih strmih makadamih je povsem izpolnil pričakovanja. Na strmem in ostrem ovinku hitro vidiš, koliko je ura. Podatka o višini podvozja nisem našel. Sicer je pogon zelo dober, zavore tudi. Tako res lahko na kratko napišem, da je avto zelo športen in dinamičen.
Mini Ima tudi hill holder, ki pa ni tako dober, kot pri Subarujih. Verjetno je tudi izvedba drugačna. ABS zagrabi relativno pozno, kar je meni všeč. Pogosto namreč ABS zagrabi prekmalu. No, vsake oči imajo svojega malarja.
Vzvratni parkirni senzorji so mi všeč. Grafičen prikaz je res dober, prav tako pa je zanimiv tudi prostorski zvok, ki prihaja iz smeri, kjer je ovira. Zelo dobro.
Sistem Stop&Go se vključuje manj pogosto, kot bi se lahko. Še posebej, če ga primerjam z dizelsko Mazdo CX-5, kjer me je navdušil. Prav tako ni vozniku na voljo prav nobena informacija povezana s sistemom. Res bi lahko pisalo, koliko minut je bil avto ugasnjen.
Pnevmatike niso bile na nivoju. Kljub temu, da je imel avto še zelo malo kilometrov, niso nudile najboljšega oprijema. Ko sem jih pogledal zunaj, se mi je zdelo, da nimajo ostrega robu. Povsem možno je, da je avto že imel kakšnega bolj divjega testnega voznika pred menoj.
Ksenonske luči svetijo odlično. Meglenke pa – kot jih ne bi bilo. Po navodilih sodeč, je menjava žarnic zelo enostavna. Če je to res, je to pohvalno, saj to danes ni ravno običajno.
Ko avto ugasneš, še zelo dolgo slišiš ventilator. Tega sicer ne bi komentiral, če bi avto priganjal. Trajalo je vsaj kakšnih deset minut in v roki sem že držal telefon, da pokličem na servis. No, potem pa se je vendarle ustavil. Šok pa je sledil za tem. Ko sedem v avto, zaslišim, da nekaj šumi. In glej zlomka. Imam občutek, da v avtu stalno nekaj šumi. Očitno nekaj ostaja pod električno napetostjo. Nerodno, nepotrebno … mogoče celo nevarno.
Navodila za uporabo so lepo napisana in oblikovana. So pa samo v nemščini, kar je rahlo podcenjujoče do slovenskih kupcev. In to danes, ko piscem tako lepo pomaga avtomatska lektorica Besana. Zraven navodil je bila »silica gel« vrečka. Upam, da tisti, ki je dobil to idejo, ni pričakoval, da bo v takšnem avtomobilu vlažno?
Še o porabi. Pri bolj dinamični vožnji se poraba hitro premakne na devet litrov. Ko pa ujameš svoj ritem in voziš nežno, pa bo realna poraba med šestimi in sedmimi litri. Povsem sprejemljivo za tako športen avto.

Kaj napisati za konec?
Simpatičen in drag avto za dinamične šminkerje. Hujših zamer ni, je pa tudi res, da ga sam ne bi kupil. Enostavno ni moj stil. Ampak takšnih kupcev niti ne pričakujejo. Mladim (vsaj po srcu) bo verjetno všeč in kdor bo imel dovolj pod palcem, bo lahko izbral svojega.
Fotografije so samo “telefonske”. Enostavno ni bilo časa … žal.