Livigno, italijansko mestece ob meji s Švico, imenujejo tudi evropski Tibet. Primerjava je rahlo pretirana, saj bi na Tibetu težko našli toliko trgovin s parfumi, alkoholom in podobno kramarijo. Vendar v Livignu je brezcarinsko območje in tudi to privablja precej ljudi. Poleg smučanja seveda. Pozimi je dostop nekoliko bolj neroden (okoliški prelazi so namreč pozimi zaprti), saj moramo uporabiti drag (25 EUR) švicarski tunel.
Vendar se Livigno odkupi z nadmorsko višino (nad 1800 m) in dobrimi snežnimi razmerami (prejšnji teden je bilo do 300 cm snega). Naleteli smo na čudovit suh sneg, ki je kar vabil na smuči. Proge so seveda stvar okusa posameznika, vendar so mene navdušile. So široke, poleg tega pa je tudi ogromno možnosti za vožnjo izven urejenih prog. Smučišča niti niso bila tako prazna – še posebej v spodnjih delih je bilo precej gneče. Zgoraj pa ni bilo tako polno.
Cene so res nekoliko nižje – še posebej polnih vreč ljudje odhajajo iz trgovin z parfumi in alkoholom. No, tja mene že ne spravijo. Ugodne so tudi cene športne opreme, elektronika (vsaj foto) pa se mi je zdela povsem evropski razred.
Infrastruktura pa je precej “italijanska” in ni najbolj moderna. Zato se ne začudiš, ko zagledaš, da se jajček pelje z odprtimi vrati in poln ljudi …
Avtobusne proge niso najbolje zamišljene – pešačenja je kar nekaj, avtobusi so (pre)majhni in nabito polni, zato na mnogih postajah niti ne ustavijo …
Velika večina obiskovalcev prihaja iz vzhodne Evrope. Vsaj v zadnjih dneh je bilo tako.
Stanovali smo v hotelu smučarke Daniele Zini (starejši se je zagotovo spomnite), sicer pa iz Livigna prihaja tudi Giorgio Rocca.
Nekaj utrinkov pa je na fotografijah: