Po dolgem času sem se spet odločil za izlet v Julijce. Iskal sem malo daljšo, vendar ne prestrmo možnost za vroč dan in ideja v glavi se je kmalu porodila – Prehodavci. Da ne bi sam užival lepot divje narave, sem povabil še Boštjana.
Ker sva oba precej rani ptici, je bil odhod ob treh zjutraj nekaj normalnega. Kljub napovedi o jasnem dnevu pa so naju okrog Vršiča pričakali temni oblaki, po tleh pa mokrota. Očitno sva prispela ravno po (močnejši) plohi. Na petdeseti serpentini zavijeva na makedam in se zapeljeva do parkirišča. Ko se podava na pot proti koncu doline Zadnjica, je sopara prav neverjetna.
Lovec, ki v jutranjem mraku v Zadnjici čaka pod drevesom, naju ni najbolj vesel. S težavo dvigne pogled in zamomlja odgovor na “dobro jutro”.
Vzpon preko Zadnjiškega dola na sedlo Čez dol me je popolnoma premočil – seveda od lastnega znoja. Boštjana pač ne – sva očitno povsem drugače termoregulirana 🙂
Zaradi obilice vlage fotografiranja ni bilo. Tisto vlago v zraku bi aparat še prenesel, tiste na dlaneh in tiste z čela pa verjetno ne.
Ko se nad sedlom spoprimeva z mulatjero, se ozračje vseeno izboljšuje.
Pot je res vredna svojega imena – v dolgih serpentinah se dvigaš po pobočju in opazuješ okolico. Tišino občasno prekine gamsov stražar, ki s piski opozarja na vsiljivca. Radovedni svizec te opazuje, potem pa skoči v luknjo. Ti prebrisanec ti.
Večina poti je kmalu za nama in pogled navzdol je prav zanimiv:
Ura se bliža deveti in zagledava kočo. Sonce je sedaj že kar dobro prebilo oblake, temperatura pa je sedem stopinj. Postaja prav prijetno. V koči spijeva dober čaj in kratko pomalicava zunaj, saj sva prezgodnja, da bi si izbrala toplo kuhinjo. No, to je slabost zgodnjih odhodov v hribe. Zadnjič mi je oskrbnik na Kamniškem sedlu dejal, da se zjutraj prej vrnem v dolino, preden oni vstanejo 🙂
Opazujeva nama bolj slabo poznano, pa vendar čudovito okolico Prehodavcev. Marsikje še leži sneg, ki pa ga je vse manj.
Narediva še nekaj korakov po planoti in se zazreva v jezero (Rjavo jezero ali tudi Rjava mlaka). Gre za najvišje med triglavskimi jezeri, saj leži nad dvatisoč metri.
Spust v dolino ni prehiter, saj sva oba bolj trdih kolen in imava skupno neto težo okrog 220 kg. Prvinska divjost okolice naju med spustom še bolj začara, saj se je precej oblakov umaknilo poletnemu soncu. Tudi možnosti za fotografiranje je več. Navsezadnje si želim preizkusiti nov objektiv (Canon 24-105 f4) v gorskih pogojih – pravzaprav je bil to eden od glavnih namenov mojega zadnjega nakupa.
Srečujeva pohodnike, ki se v vročini mučijo navzgor – pravzraprav nama ni jasno, zakaj nekateri tako radi grizejo strmino v vročini. Vendar je to njihov problem – midva sva doživela jutranji mir doline. Prebujanje narave. Ptičje petje. Muljenje trave spretnega gamsa. Dotik prvega sončnega žarka.
Še preskok čez potok in že sva na cesti …
Upam, da mi moj prijatelj Spleza dovoli uporabiti njegov stavek – “Če boste tam gori s sončnimi žarki v očeh, vam kaj več ne bom niti pravil …“