Zakaj sploh uporabiti korekcijo osvetlitve? Če smo plačali več sto evrov za fotoaparat, lahko pričakujemo, da bo »delal dobre slike«? Žal ni povsem tako. Ogledali smo si že, kdaj fotoaparat običajno zgreši (in zakaj).
Zagotovo bo do težav pri merjenju prišlo, če imamo zelo svetel ali zelo temen objekt. Kolikšen del slike mora tak objekt zavzeti, da vpliva na sliko, je odvisno od načina merjenja (spot, evaluative …) in algoritma, ki ga naš aparat uporablja. Vendar, če bo aparat zaznal zelo svetel objekt, bo osvetlitev zmanjšal (ali skrajšal čas ali zaprl zaslonko), da bi dobil nevtralno barvo. Obratno velja za zelo temen objekt – aparat bo povečal osvetlitev, da bi dobil nevtralen ton.
Poglejmo dva pogosta primera. Prvi je sneg obsijan s soncem. To je izredno svetlo področje slike, zato aparat »predlaga« zmanjšanje osvetlitve (pri merjenju v ročnem načinu dela) oz. že zmanjša osvetlitev (pri proženju pri avtomatiki). In kaj se s tem zgodi? Sneg postane siv!
Drug primer, na katerega ste zagotovo že naleteli, je fotografiranje sončnega zahoda. Videli ste lepe temne (a žive barve). Aparat pa je naredil posnetek, ki je bil očitno presvetel, saj je bil »mnenja«, da je vse skupaj pretemno.
V takšnih primerih bomo seveda uporabili korekcijo osvetlitve in tako dosegli tisto, KAR ŽELIMO MI, NE FOTOAPARAT.
Korekcija osvetlitve je uporabna tudi v primeru, ko je na naši fotografiji pomemben (ali bistven) le določen objekt. Recimo, da smo na spodnji fotografiji želeli ujeti lepo nebo in zasnežene gore, prav tako pa imeti pravilno osvetljene ovce.
Ker nam je v tem primeru to najpomembnejše, bomo izmerili svetlobo na teh delih (najbolje na najbolj svetli točki – to je sneg v gorah). In ko bomo določili, da naj bo sneg bel (in ne siv!), bomo dobili pravilno osvetljene vse stvari, ki so na isti svetlobi (svetloba sonca). Tisto, kar je v senci bo v tem primeru temno (skoraj črno). Vendar – z določitvijo referenčne vrednosti (bel sneg v gorah) smo dosegli, da so pravilno osvetljene stvari, ki smo jih mi izbrali in ne aparat. V našem primeru, bi aparat zagotovo močneje osvetlil gozd v senci (tako bi bil res bolj viden), to pa bi povzročilo, da bi bile gore in nebo preveč osvetljene (rečemo tudi skurjene). To pa ni slika, ki jo želimo, saj ni tako dramatična, ravno najbolj zanimivi deli pa bi bili brez vzorca (skurjeni).
Če ponovimo – mi smo tisti, ki določimo, kako je videti naš najpomembnejši del fotografije. Aparat ne more vedeti kaj si mi želimo, zato moramo imeti kontrolo nad osvetlitvijo.
Podobnih primerov je ogromno in se z njimi srečujemo ob vsakem delu s fotoaparatom.
Pozornejšim bralcem verjetno ni ušlo, da se povsem lahko zgodi, da vseh delov slike ne moremo imeti primerno osvetljenih (ravno zgornji primer je takšen, ko je gozd črn). Zakaj je temu tako, saj človek vidi normalno gozd in gore, na fotografiji pa so vidne samo gore? Senzor aparata ima omejen dinamični razpon, ki je odvisen od različnih dejavnikov. Človeško oko pa je precej bolj prilagodljivo in brez težav uravnava takšne primere. Več o dinamičnem razponu pa kdaj drugič.
Ob vsem zgoraj povedanem se pojavlja vprašanje, za koliko moramo povečati/zmanjšati osvetlitev. Največ vam bo dala praksa, saj boste hitro videli, da se večinoma vse dogaja nekje med -2 in +2 (le redko več). Torej – če pomerimo svetlobo s soncem obsijanega snega in dobimo neko vrednost, ki jo predlaga aparat, poskusimo tisto vrednost povečati za +2 stopnji. Načeloma bomo zelo blizu tega, da bo sneg bel, hkrati pa še ne bo »skurjen« (kar je najslabše, kar se nam lahko zgodi).
Primer: aparat nam pri merjenju snega sporoči f8, 1/2000s. Če bi povečali za eno stopnjo, bi dobili f8, 1/1000s. Če pa povečamo za dve stopnji, pa dobimo f8, 1/500s. Torej smo ustrezno povečali čas, saj zaslonke nismo spreminjali. Prejšnjič smo govorili o tem, da lahko spreminjamo čas, zaslonko in občutljivost. Zaradi enostavnosti primera spreminjamo le čas, lahko pa poljubno kombiniramo (vendar to vpliva na določene elemente slike!).
Pri črnem objektu bi bilo ravno obratno – zmanjšali bi osvetlitev za -2, da bi dobili črno barvo.
V obeh omenjenih primerih sta +2 in -2 seveda le informativni vrednosti, saj je to odvisno od več dejavnikov. Izkušnje vam bodo povedale kako in kaj. Ampak večina stvari je tukaj vmes.
Za konec si oglejmo še, kako pravzaprav to v praksi počnemo na fotoaparatu. Če uporabljamo ročni (manual) način, potem enostavno spreminjamo čas/zaslonko/občutljivost. Če pa uporabljate P, Av ali Tv način, pa po izmerjeni svetlobi naredite korekcijo tako, da zavrtite krožni gumb na zadnji strani (v levo ali desno). Tako je najbolj pogosto, čeprav se to od aparata do aparata razlikuje, prav tako pa je to lahko odvisno od različnih uporabniških nastavitev.
Če koga zanima za konkretni aparat, naj vpraša, pa bomo pogledali.