Zadnjič smo videli, da v določenih primerih fotoaparat ne uspe ujeti želene osvetlitve. Najbolj pogosto se zgodi, da bela barva postane siva, črna barva pa ni povsem črna, pač pa spet teži k sivi. Če je v zajetem posnetku večina delov nevtralna (torej ne obija preveč ali premalo svetlobe), potem ni težav. Kaj pa v primerih, ko objekt odstopa od nevtralnosti?
Preden bomo znali popraviti osvetlitev, se moramo najprej dobro spoznati z načini merjenja, ki jih naš aparat ponuja. Le tako bomo lahko SAMI izmerili določene dele na sliki in SAMI določili, kakšno osvetlitev želimo.
Pri Canonovih SLRjih imamo na voljo več načinov merjenja svetlobe:
1. Evaluative metering
To je najbolj običajen način merjenja svetlobe. Aparat razdeli celotno območje na več delov in jih primerja. S pomočjo algoritmov določi najbolj primerno osvetlitev. V splošnem mu dobro uspeva, odpove pa v primerih, zaradi katerih sploh pišemo tole.
2. Partial metering
Svetlobo izmeri na 9 % prostora na sredini. Robovi ga ne zanimajo.
3. Spot metering
Svetlobo izmeri na 3,5 % prostora na sredini. Okolica ga ne zanima. V praksi to pomeni ravno tisti krog okrog sredinske točke.
4. Center-weighted average metering
Je neka kombinacija tretje in prve točke. Največji poudarek sicer daje sredini, vendar upošteva tudi okolico.
Pravo osvetlitev je najlažje izmeriti tako, da uporabimo Spot metering. V tem primeru s sredinsko točko pomerimo svetlobo na objektu, ki je nevtralne odbojnosti. Idealno je uporabiti sivinsko karto, sicer pa najdemo kaj, kaj je nevtralnega (poskusite lahko tudi z svojo dlanjo, kakšno skalo …). Ko se bomo naučili kompenzirati, pa bomo lahko uporabili tudi kaj drugega.
Izmerjeni podatek je tisti, ki bo v danih svetlobnih pogojih »pravilno« osvetlil objekt. Hkrati se bodo pravilno osvetlili črni in beli toni in vsi vmes (seveda tudi barvni).
Torej lahko za začetek poskusite takole – fotoaparat nastavite na M(anual) in izberite Spot metering. Sredinsko točko namerite v svojo dlan (ki naj bo na enaki svetlobi kot objekt, ki ga želite fotografirati). Nastavite zaslonko in čas tako, da bo kazalec na sredini (mogoče bomo kdaj spregovorili tudi o nastavljanju zaslonke in časa). To je sedaj nastavitev, ki bo (vsaj načeloma) pravilno osvetlila vsak posnetek, ki bo zajet pri isti svetlobi. Obrnite se proti objektu, izostrite (fokusirajte) in pritisnite na sprožilec. Voila – pogled na histogram (tudi o tem bomo lahko še spregovorili) ali na sliko – in načeloma je posnetek v redu.
Če osvetlitev ni v redu, poskusite le s spreminjanjem časa. Če je slika pretemna, dodajte čas, sicer pa nasprotno. Običajno je tako, da je izmerjena osvetlitev na dlani takšna, da je treba čas malo podaljšati. Za sedaj poskusite sami napraviti nekaj posnetkov, kasneje pa si bomo ogledali kaj to sploh pomeni.
Če smo uspeli dobiti pravo osvetlitev, smo na pravi poti. Uporabili smo povsem ročno nastavljanje, ki je najbolj zanesljivo, prilagodljivo in konsistentno. Ima pa tudi določene slabosti, vendar jih ni prav veliko.
