V prejšnjem delu smo videli kako začeti z uporabo točkovnega merjenja (Spot metering) in ročnega nastavljanja (Manual). Če na kratko ponovimo – fotoaparat nastavimo v pravi način (spot, manual), nato smo izmerili svetlobo na dlani roke (s pomočjo sredinske točke), s premikanjem zaslonke ali časa smo ujeli kazalec na sredini … nato pa izbrali enako osvetljen predmet in pritisnili na sprožilec. Načeloma je posnetek precej blizu dobri osvetlitvi.
Kaj pa, če temu ni tako? Recimo, da je posnetek pretemen (kar je pri merjenju svetlobe na dlani precej verjetno). Torej moramo na senzor spustiti več svetlobe (ali bolj odpreti zaslonko, vendar pustimo za sedaj to pri miru). Več svetlobe na senzor spustimo tako, da pač podaljšamo čas. Zavrtimo kolešček za nastavljanje časa v levo (pri Canonu!) za recimo dva zobca in naredimo nov posnetek. Je sedaj kaj bolje?
S tem smo na senzor spustili več svetlobe, zato je posnetek svetlejši. Če bi želeli posnetek potemniti, bi zmanjšali količino svetlobe na senzorju (skrajšali čas). Postaja jasno?
To kar smo pravkar naredili (torej izmerili svetlobo, nato pa popravili nastavitev, da bo posnetek bolj (ali pa manj) osvetljen) imenujemo korekcija osvetlitve (exposure compensation ali EC). Vsako podvojitev/razpolovitev časa, ki jo naredimo, imenujemo 1 stop (sedaj ne najdem primernega slovenskega izraza). Torej – hipotetičen primer – če smo namesto 1 sekunde nastavili 2 sekundi, bo to podvojilo količino svetlobe, ki bo padla na senzor. V fotografskem žargonu pa rečemo, da smo dodali 1 stop (ali +1 EC). Razumljivo je, da bo slika s tem svetlejša. Seveda velja tudi obratno – če namesto 1 sekunde nastavimo 0’5 sekunde, bo na senzor padlo pol manj svetlobe in bo slika temnejša.
Če jeziček utripa (to se lahko pojavi, ko je pod -2 ali pod +2), pomeni, da je osvetlitev presega 2 stopa razlike od tiste na sredini. Za vajo pomerite na dlan in zavrtite kolešček tako, da je jeziček “v plajbi”. Sedaj se obrnite proti nebu – zagotovo je jeziček začel utripati na desni strani – torej je svetloba, ki prihaja s tiste strani v aparat veliko večja, kot tista, ki se odbija od dlani.
Če jeziček utripa (to se lahko pojavi, ko je pod -2 ali pod +2), pomeni, da je osvetlitev presega 2 stopa razlike od tiste na sredini. Za vajo pomerite na dlan in zavrtite kolešček tako, da je jeziček “v plajbi”. Sedaj se obrnite proti nebu – zagotovo je jeziček začel utripati na desni strani – torej je svetloba, ki prihaja s tiste strani v aparat veliko večja, kot tista, ki se odbija od dlani.Kaj pa, če bi pomerili proti kakšni temni stvari ali v senco?
Sedaj nekaj že znamo – izmerimo svetlobo na nevtralnem objektu (z obračanjem kolesc(a) nastavimo prave vrednosti, da jeziček pride na 0), izberemo objekt, ki je enako osvetljen in pritisnemo na sprožilec (ostrenje za sedaj lahko zanemarimo). Ko pogledamo na zaslonček, vidimo, če je potrebna kakšna korekcija. Če je slika pretemna, povečamo čas, če je presvetla, skrajšamo čas osvetlitve senzorja.
Lepo napisano, nadejam se novih trikov.
Seveda – idej je še dovolj.