Zakaj sploh čistiti senzor? Kako ga očistiti? Kaj storiti, da se prah ne bo več pojavljal?
Takšna in podobna vprašanja so danes zelo pogosta. Na senzorju se namreč usede prah, ki lahko »poškoduje« fotografijo. Besedo poškoduje sem napisal med narekovaje, saj gre praviloma za manjše pike, ki se jih relativno enostavno odstrani s pomočjo programov (Photoshop, Gimp …).
Klikni na sliko za povečavo:
Kljub temu, da je odstranjevanje zmazkov enostavno, pa se ga hitro naveličamo. Še posebej, če je prahu na fotografiji več, ali pa se ponavlja na velikem številu fotografij.
Kaj lahko storimo?
1. Nekateri fotoaparati (recimo Canon 450D, Canon 40D, Pentax K20D, Nikon D300 …) imajo poseben način za čiščenje senzorja. Pri tem podjetja uporabljajo različne načine. Načeloma gre za antistatični premaz in pizoelektrične elemente, ki stresejo površino filtra, ki je položena preko senzorja. To lahko naredimo na zahtevo ali pa ob vklopu aparata. O učinkovitosti so mnenja deljena, moje mnenje pa je, da zadeva ne škodi in je lahko le v korist.
2. Nekateri programi (recimo Canon Digital Photo Professional) imajo vgrajeno tudi funkcijo, ki odstrani takšen zmazek. Pri tem fotografiramo belo podlago, program pa zazna zmazke in si podatke o njihovi lokaciji in velikosti shrani in jih naslednjič uporabi. Sam tega ne uporabljam (tudi sicer mislim, da mnogo ljudi sploh ne ve za to), sem pa opazil, da so rezultati dokaj dobri.
Če za pretvorbo uporabljamo Photoshop (ali program, ki te funkcije nima), se bomo morali potruditi sami.
3. Sam senzor je najenostavneje očistiti z izpihovanjem (vendar ne z usti!). Pri tem aparat obrnemo navzdol in uporabimo posebno pihalko. Vendar je ta metoda precej neuspešna, saj si predstavljamo kako prah leti po prostoru. In če že ne pade na senzor takoj, se namesti v bližini in bo kmalu spet pristal na nepravem mestu.
4. Ostaja kar nekaj različnih metod, kjer uporabljamo čopiče (vendar ne navadne, pač pa fotografske!), radirke in podobne zadeve. Učinkovitost je zelo različna. Skupno vsem pa je, da odstranjujejo le prah, ki ni posebej »zažgan« na senzor.
5. Najučinkovitejši (in najbolj adrenalinski) način pa je mokro čiščenje senzorja. Gre za operacijo na odprtem srcu, kjer napake ne smemo narediti. Ta metoda je uporabna za čiščenje običajnega prahu, kot tudi tistega, ki se je »zažgal« na senzor (seveda ne dobesedno, sicer pa vsak, ki je kdaj čistil posodo ve, kaj mislim). Tudi za mokro čiščenje obstaja nekaj različnih metod, vendar sam uporabljam le eno, ki jo imajo uporabniki tovrstnih storitev najbolj v časteh.
Opis mokrega čiščenja
Zagotovimo si čim bolj čisto in brezprašno okolje – če v kopalnici ni preveč vlage, zna biti zelo primerno. Delati moramo hitro in natančno.
1. Najprej pripravimo tekočino za čiščenje (Eclipse – pozor za različne senzorje obstajata dve vrsti te tekočine!) in čistilni pribor. Slednji je lahko kupljen (najbolje Sensor Swab), lahko pa si zadevo pripravimo tudi sami. Najpogostejša stvar, ki pride na misel, so lesena držala za sladoledne lučke. Sam jih ne priporočam, pa si kupite spatulo (gumijast nožek za mazanje in rezanje tort). Gumjasti del enostavno odrežete na primerno velikost (običajno so nožki kvečjemu preveliki). Na gumijasti del na pravilen način zvijete čistilne robčke (PecPad).
Torej potrebujemo:
– Eclipse
– Sensor Swab
ali pa:
– Eclipse
– držalo (recimo gumijast nožek) na katerega navijemo posebne robčke (PecPad).
V prvem primeru lahko kupimo ustrezno velikost, vendar je zadeva kar draga. V drugem pa se znajdemo sami.
Najlažje je, če imamo dovolj visoko stojalo, da aparat lahko vpnemo tako, da gleda navzdol (s tem je možnost novega prahu čim manjša). Sicer si lahko pomagamo z rokami ali na kakšen drug način, vendar bomo pri tem imeli aparat obrnjen navzgor (torej bo odprtina primerno pristajališče prahu). Če imamo pihalko, je sedaj pravi trenutek, da najprej spihamo grobi in nesprijeti prah.
Ko smo pripravljeni, na čistilni robček kapnemo nekaj kapljic tekočine Eclipse in postavimo držalo (seveda z navitim robčkom) na skrajno levo stran senzorja. Držalo enakomerno in z zmernim pritiskom vlečemo na desno, kjer držalo obrnemo in se vrnemo nazaj.
Takoj po tem nataknimo objektiv in preizkusimo. Najlažje preizkusimo tako, da aparat obrnemo v nebo ali svetlo steno, zapremo zaslonko (recimo na vrednosti f22, f29, f32) in pritisnemo. Povsem možno je, da bomo morali čiščenje večkrat ponoviti, vendar bo potem (skoraj v vseh primerih) stvar za nekaj časa opravljena.
Robček odvržemo, saj so senzorji res zelo občutljivi na prah in se vsakršno varčevanje maščuje z dodatnim delom. Prah je pogosto tako majhen, da ga s prostim očesom ne boste videli.
Podrobnosti nisem opisoval, ker boste ob nakupu prejeli podrobna navodila. V Sloveniji prodajajo omenjeno zadevo pri Cumulusu, sicer pa je proizvajalec Photosol.
OPOZORILO – zavedati se morate, da to počnete na svojo odgovornost! Vsaka (tudi najmanjša) poškodba senzorja je lahko zelo draga zadeva. Menjava senzorja pa stane skoraj toliko kot aparat.
Čiščenje senzorja lahko za vas opravijo tudi na servisih, sem pa slišal za precej različna mnenja.
Skratka – čiščenje senzorje je lahko kar adrenalinsko početje, vendar se po nekaj čiščenjih navadiš, da vse skupaj le ni tak bavbav.
Preprečevanje
Mogoče velja opozoriti, da je preventiva boljša kot kurativa. Zato ne menjajte objektivov na področjih, kjer je veliko prahu (še posebej kakšen pesek, mivka …!). Pred menjavo izključite aparat, pripravite si novi objektiv (odvijte zaščitno kapo, obrnite ga na pravo stran, da je »na roko«), nato pa obrnite aparat navzdol in čim hitreje opravite menjavo. Sam se teh enostavnih pravil držim in s prahom nimam prav veliko težav – potrebno je le eno ali dvoje čiščenj na leto.
Pa veliko sreče.