Uporaba zapisa RAW

Kaj sploh je zapis RAW?
Poenostavljeno povedano gre za “surov” zapis tistega, kar je zajel senzor vašega fotoaparata. Fotoaparat zapiše sliko iz več milijonov podatkov, ki jih dobi od senzorja. Če je naš fotoaparat nastavljen tako, da nam naredi datoteko JPG, potem je to sliko naredil iz surovega zapisa. Pri tem je:
– zmanjšal zapis iz 12 ali 14 bitov na točko na 8 bitov (kar je kar občutna razlika!),
– uporabil svoje algoritme za pretvorbo iz surovega zapisa,
– upošteval morebitne uporabnikove nastavitve (ostrina, kontrast, …).
Hitro lahko ugotovimo, da je slika, ki jo dobimo v zapisu JPG, lahko slabše kvalitete od zajete slike. Ker je poleg tega zapis JPG takšen, da uporablja stiskanje, se z vsakim shranjevanjem datoteke kvaliteta še slabša.
Za resno delo je primerno samo delo z zapisom RAW. In pika. Tako imamo pri obdelavi surovega zapisa vso kontrolo v rokah mi in ne aparat.
Še najlažje bi dejali, da je zapis RAW digitalno osvetljen, vendar nerazvit film.
Prednosti dela z zapisom RAW
Prednosti je kar nekaj:
– obdelavo slike začnemo z najvišjo možno kvaliteto (pri JPG ni tako!),
– širok nabor obdelave brez izgube kvalitete (recimo White Balance …),
– če se naučimo bolje obvladovati programe za obdelavo RAW (ali pa postanejo boljši), lahko kasneje dobimo še boljši izdelek
Slabosti
Tudi slabosti je nekaj:
– RAW datoteke so večje,
– potrebujemo poseben program za pretvorbo iz RAW v JPG (TIFF ali kaj drugega),
– delo z datotekami JPG je precej hitrejše, tudi fotoaparat je hitrejši pri shranjevanju,
Delo
Fotografije, ki jih gledamo v datotekah RAW, so običajno tudi na pogled precej surove. Zato fotografije v zapisu RAW nujno potrebujejo obdelavo.
Najprej je na vrsti pretvorba (konverzija) v kakšen bolj obvladljiv zapis (format). Še najbolje v TIFF ali kaj podobnega, kjer se kvaliteta ne izgublja. V ta namen uporabimo program, ki ga imenujemo “RAW converter”. Takšnih je več, nekateri so priloženi fotoaparatu (recimo Canon Digital Photo Proffessional (DPP)), drugi so samostojni, spet tretji so del večjih orodij (recimo ACR pri Photoshopu). O razlikah ne bi govoril, saj ima vsak program svoje prednosti in slabosti. Sam uporabljam ravno Canonov DPP in Adobov ACR.
Možnosti je veliko in nam lahko vzame veliko časa, lahko pa zadevo tudi poenostavimo in označimo vse datoteke in prepustimo programu, da opravi svoje. Res velika prednost zapisa RAW je določanje beline (White Balance). To je povsem enostavno in brez vsake izgube možno v programu (torej po zajemu posnetka). Kaj bi si želeli še boljšega? Popravljanje osvetlitve – seveda je tudi to na voljo. Torej premalo osvetljen posnetek dodatno osvetlimo. In še in še. Orodja so zelo zmogljiva, dobljena datoteka pa kvalitetna. In kar je najpomembnejše – osnovna datoteka ostane nespremenjena (kar zadeva kvaliteto).
Zaključek
Nekaj najpomebnejših zaključkov:
1. Datoteke RAW niso obdelane v fotoaparatu. Torej imamo POPOLN zapis tistega, kar je senzor zajel.
2. Kvaliteta zapisa je večja – JPG podpira namreč le 8-bitni zapis.
3. Zapis RAW je v zasnovi zelo podoben zapisu TIFF. Dodanih je nekaj drugih informacij, prav tako pa je znotraj datoteke RAW tudi majhen JPG del, ki je namenjen hitrim predogledom. Tako na LCD zaslonu aparata, kot v programih za hiter pregled.
4. Barvni prostor (sRGB, AdobeRGB …) ni zapisan v datoteki RAW. Torej ga lahko poljubno dodamo pri postopku konverzije, saj delamo z največjo kvaliteto, ki nam jo aparat ponuja.
5. Sam vedno uporabljam RAW in tako priporočam vsem.
6. Predogled slike na LCD zaslončku se prikaže iz majhnega JPG dela, ki je shranjen v zapisu RAW. Ker na ta del vplivajo nastavitve, ki jih na aparatu imamo (kontrast, saturacija …), je zelo pomembno, da imamo nastavitve nevtralne.
7. Preizkusite uporabo različnih programov za pretvorbo, saj je med njimi precej razlike. Nekateri so boljši nekje, drugi drugje. Seveda se razlikuje tudi način dela.