Livigno – poletje 2009

Za nekaj dni smo se odpravili v Livigno. Tam smo bili že pozimi, sedaj pa smo si ga ogledali tudi poleti.
Pred nekaj dnevi je tam še snežilo … kar pa ni nič čudnega, saj Livigno leži nad 1800 metri. Čeprav do tja ni prav blizu, smo se tja odpravili še preko prelaza Stelvio (2750 m). Cesta se res noro vzpenja in vzpenja – verjemem, da kolesarjem cilj res ni blizu. Menda gre za (prvi/drugi?) najvišji prelaz v Evropi.
Potem pa nor spust v Bormio in vzpon proti Livignu, kjer ravno kosijo prvo travo.
Čeprav je Livigno brezcarinska cona, se meni cene ne zdijo hudo ugodne. No, z izjemo bencina (ta je res poceni) in kakšne elektronike. Res pa je, da parfumov, smešnih oblek in ostalega kiča sploh ne gledam.
Zanimivo je tudi, da kakšne posebne prijaznosti ni opaziti. Niti v gostilni, niti v trgovini. Pri nas so bile izjeme predvsem športne zadeve – adrenalinski park, elastika, kolesarstvo. Tako, da ni le Hrvaška na slabem glasu 🙂
Mene je motilo, da skoraj nikjer ne dobiš računa. Vse za gotovino, takoj v žep in ledvičke … precej balkansko. Italijanskega “lepotca” Berlusconija čaka še precej dela …
Izlet v bližnji St. Moritz je pravo nasprotje urejenosti. So pa cene tudi v Švici precej visoke. Kot bi imel hudič mlade, mi je poleg telefona odpovedala tudi kreditna kartica. Potem pa plačaj parkirnino na avtomatu – nato mi je nek prijazen možakar plačal tisto parkirnino. Zelo prijazno.
Za kolesarjenje smo si kolesa kar izposodili. Možnosti za kolesarjenje so tam res izredne – od voženj po cestah na okoliške prelaze, kolesarjenja po dolini ali downhilla za mojstre. Tam je tudi proga za svetovni pokal. Srečali smo tudi del ekipe Astana …
Za Aljaža je bil pravi izziv adrenalinski park. Res je lepo urejen in ponuja proge različnih zahtevnosti.
Hrana je tipično italijanska – to pomeni, da s pico ali testeninami, kavo ali pivom nikakor ne zgrešiš, četudi naročiš na slepo. Mi smo to seveda počeli, saj večinoma o kakšni angleščini ali nemščini ni veliko slišati. Pravzaprav kar sramotno za turistične delavce v takšnem kraju.
Pot domov smo si popestrili z vožnjo preko Kitzbühla (ki nas ni preveč navdušil, čeprav je okolica res čudovita), nadaljevali pa proti Lienzu. Ni najkrajše, pa vendar je precej pestro.
Ceste:
Italija – precej v redu (sploh na prelazih so mojstri), le avtoceste so za moj okus slabše kot pri nas – od zarjavelih ograj, ostrejših ovinkov, bolj ozkih pasov, neizdajanja računa, dela na cesti so slabo označena … res pa je, da se nismo veliko vozili po njih.
Švica – praktično brez pripomb. Lepo urejeno, označeno – pač švicarsko.
Avstrija – zelo v redu, le avtoceste so zelo polne in vožnja ni prav udobna. Aja – pa zelo draga samopostrežna restavracija, kjer smo jedli.

Nekaj utrinkov: