Ponovno smo se srečali. Po mnogih letih. Nekateri se nis(m)o srečali že od zaključka našega šolanja na “ta novi šoli v Kamniku”. Od časov, ko nas je (z veliko mero razuma in občutka) privijala naša razredničarka Emilija Gregorčič.
Poti življenja so nas vodile na vse strani. Vseeno pa v človeku ostane občutek pripadnosti skupini s katero si odraščal. In to v časih, ko je bilo šolanje še drugačno kot v današnjih instant časih.
Zapela je šiba, v šolo je prišla tudi kakšna kača, na kolesu je bilo ventilčkov vedno premalo, na šolskem hodniku smo igrali nogomet in razbili luč, preživeli smo redukcije elektrike, državna praznovanja, razbili kakšen blatnik na avtu …
Kljub temu, da smo jedli hrano, ki ni po standardu HACCP, smo se lepo razvili (nekateri celo malo preveč) …
Včerajšnji sproščeni večer ob kakšnem kozarčku je bil prav prijeten. Dejstvo pa je, da smo že malo pazili, da ne stojimo preveč, na razredni fotografiji smo obraze razpoznavali le, če smo fotografijo malo približali očem …
DRAGE SOŠOLKE IN SOŠOLCI – ŠE NA MNOGA ZDRAVA IN VESELA LETA
Res prijetno si je bilo znova ogledati 'stare' (beri mlade) obraze, v družbi katerih je minilo nepozabno obdobje …
Spomnim se dne, ko sem se s torbo na rami zamislil nad starejšim prijateljem: "Vau, ta je ta pravi dec – jih šteje že 18 …"
Včeraj sem se s pogledom večkrat sprehodil skozi prepletene nasmehe. Kako nov občutek!
Brez kakršnih koli težav sem se vrnil v prerojeno nedolžnost …
Srečno!
Super je bilo, res. Se strinjam.