Prav vesel sem bil telefonskega klica prejšnji teden. Najprej sem sicer pomislil, da gre spet za kakšne zavarovalniške trike, pa k sreči ni bilo tako. Povabljen sem bil, da preizkusim kopico vozil za Žurnalov izbor avta leta 2012.
 |
| foto: Saša Despot |
Preizkušanje je potekalo na poligonu varne vožnje na Vranskem, kjer sem lahko pod vodstvom inštruktorja varne vožnje (Brane Legan), avtomobile spoznal tudi v bolj kritičnih situacijah (zdrsi, zaviranja, speljevanja v klanec, losov test …). Ocenil sem deset vozil (po pet vozil v dveh razredih), poleg tega pa na kratko zapeljal še tri iz drugih razredov. Testiranje sta vodila Andrej Leban in Gregor Prebil.
Vsekakor je Žurnalova ideja ocenjevanja avtomobilov s strani bralcev zelo zanimiva. Je pa res, da je avtomobilov in voznih poligonov kar veliko, časa za bolj natančno opazovanje in zapisovanje pa skoraj ni. Preden si dobro nastaviš sedež, se pripneš in najdeš kontrole, si že na vrsti.
Povsem na kratko (v stavku ali dveh) lahko povzamem tisto, kar mi je najbolj ostalo v spominu pri posameznem avtomobilu. Zadnja tri vozila sem preizkusil povsem na kratko, zato so ločena od osnovne deseterice. Urejeno po abecedi, da ne bo zamere 🙂
Citroen DS5 hybrid 4 – lep in kičast. Poln stikal in gumbov, ki so sicer lepo razporejeni. Glavna zamera pa slaba preglednost in premehko podvozje. Zaradi štirikolesnega pogona bi pričakoval boljšo lego. Zagotovo pa avto, ki je bil najlepši.
Ford focus ecoboost 1,0 – najprijetnejše presenečenje zame. Na prvi pogled nič posebnega, vendar zelo lepo vodljiv. Glavni šok pa je bil, ko sem izvedel, da gre za trovaljnik z le litrom prostornine. Med vožnjo tega zagotovo ne opaziš. Svetovni naziv za najboljši ekološki motor leta – mislim, da kar upravičeno.
Honda Civic – navzven dinamično vozilo, vendar se mi je avto zdel nekoliko podhranjen. Pričakoval sem nekaj več notranjega kiča, vendar ga ni bilo (kar je pravzaprav plus).
Hyundai i30 – cenovno eden najbolj ugodnih v golfovem razredu. Na nek način najbolj klasična notranjost, ki ji pravzaprav nič ne manjka. Se pa vseeno čuti, da bi bili materiali lahko bolj kakovostni. Leva noga mi je pri tem avtu kar dvakrat zdrsnila s položaja za nogo ob sklopki.
Lexus GS 450h – velika moč (340 konjičkov, šest valjev) v tem hibridu je za moj okus preveč robata. Avtomatski menjalnik deluje pregrobo. Lega na cesti je sicer dobra, vendar po ničemer ne odstopa. Notranjost je prestižna in deluje odlično, moti pa, da je zadaj premalo prostora za glavo pri moji višini (v golfu recimo sedim brez težav). Priznam – pričakoval sem več in eno največjih razočaranj zame.
Mercedes-benz razred B – zelo simpatična celota. Ravno prav prostoren, kvalitetno izdelan, pregleden, močan, okreten. AMPAK – silno nerodne komande (na mestu, kjer imajo praktično vsi brisalce, ima ta avto neugledno ročko menjalnika, brisalci se vključujejo zelo nerodno na levi strani v kombinirani ročki…). Brez te nerodnosti bi avtu zagotovo podelil najvišje ocene. Tako pa se mora uporabnik nanj posebej navaditi.
Opel ampera – odlična ocena za tehnologijo (stalni pogon preko električnega motorja). Čvrsto podvozje, odlični pospeški. Glavni zameri sta, da ni preveč primeren za družine in njegova visoka cena. Ne vem zakaj, ampak v amperi sem se res dobro počutil.
Toyota yaris hibrid – tipičen yaris in hibrid. Mogoče nekoliko netekoče prestavljanje avtomatskega menjalnika. Avtomobil je manjši, kar seveda pomeni, da je tudi prostora manj – predvsem za noge. Vseeno pa ne bi trdil, da si v avtu preveč utesnjen.
Volkswagen beetle – preseneti s prostornostjo (ki je nisem pričakoval), zanimivi retro merilniki (za enega sploh nisem vedel, čemu služi), tipičen Volkswagnov dizel. Sedi se dobro, največja zamera pa je izstopanje. Trikrat sem z nogo nerodno zadel ob zelo visok prag.
Volvo V40 – na začetku se mi je zdelo, da podvozje in kakovost izdelave nista ravno na nivoju. Vendar se mi je iz minute v minuto mnenje spreminjalo in na koncu sem bil kar navdušen. Zmes dinamike, uglajenosti in dobre opreme. Po testih naj bi šlo za najbolj varen avtomobil ta trenutek (ima celo zračno blazino za pešce).
Audi A6 Quattro – samo kratka vožnja me je prepričala, da gre za odlično vozilo. Kakovost izdelave, ergonomičnost, odličen motor, možnost nastavitve podvozja … zanimivo pa je, da so praktično vsi, ki so ga testirali, bili mnenja, da je skoraj najslabši pri legi na cesti. Sam tega ne morem reči, žal pa ga nisem imel možnosti tako dobro primerjati z drugimi.
Mazda CX-5 – zelo simpatičen športni terenec. Slutiti je odlično kakovost izdelave, ima zelo dober prostor za voznika (prostoren, ravno prav kičasto in ergonomsko opremljen …).
Renault Scenic – stari znanec. V potniški kabini je delovni prostor dobro premišljen, vendar je kakovost izdelave nekoliko slabša. Ne izstopa po ničemer.