Za nami je nekaj dni potepanj po okolici Münchna. Pravzaprav smo bili enkrat tri dni, potem pa še dva dni. Nič hudega, če smo šli dvakrat – smo bolje spoznali cesto do Münchna. Enkrat smo šli preko Katschberga in Obertauerna. Ne toliko, da bi prihranili, saj je pot kar nekaj daljša, pač pa zato, da več vidimo. Za navigacijo običajno uporabljam IGO, tokrat pa sem si namestil tudi Sygic. Predvsem zato, da ga občasno malo preizkusim. Brez navigacije je vstop v večja mesta res nerodna zadeva. Kljub temu, da preizkusim precej različnih verzijih navigacij, še vedno trdim, da je IGO prepričljivo najboljša navigacija.
Skratka – navigacija nas je hitro pripeljala do parkirišča v bližini živalskega vrta. Živalski vrt Hellabrunn slovi predvsem po tem, da živali niso tako utesnjene. Za živali dobro (in pohvalno), za obiskovalce pa to kdaj pomeni, da katere od živali ne bodo videli. Vsekakor pa živalski vrt, ki ga je vredno obiskati.
Nadaljevali v smeri proti Gündingu, kjer smo si izbrali prenočišče v manjšem hotelu. Ker sem na navigaciji pozabil nastaviti, da naj se izogne središču Münchna, kjer potrebujemo posebno nalepko, nas je lepo peljalo preko centra. Sem in tja smo pogledovali, če se bo pojavil kakšen nebodigatreba, vendar ga ni bilo.
Da si malo napolnimo zaloge, smo se ustavili v trgovskem centru Olympia-Einkaufzentrum. Velika zadeva, ni kaj. Če bi imel kdo voljo pohajkovati po trgovinah, tam zagotovo ne bo razočaran. Mi smo si zadevo le na kratko ogledali in si napolnili zaloge. Po prihodu v hotel in namestitvi smo se odločili še za krajši izlet v bližnji Dachau. Proti večeru smo si tam privoščili tudi obisk italijanske restavracije pod gradom. Nič posebnega, vseeno pa nismo odšli nezadovoljni. Ostal je še večerni sprehod in tek za mlajša predstavnika ekipe. Naslednji dan smo začeli z ogledom koncentracijskega taborišča Dachau. Sam veliko berem o času nacizma in me ta tematika zelo zanima. Pričakoval sem, da bo v taborišču obiska manj, vendar sem se krepko zmotil.
Vzdušje je res spoštljivo in na marsikaterem koncu dobi človek naježeno kožo. Vsekakor vredno ogleda. Še prej pa preberite kakšno knjigo o dogajanju. Vstopnine ni, je pa potrebno plačati parkirnino.
Sledil je ogled Olympiaparka. Tukaj so bile leta 1972 olimpijske igre, ki pa so imele tudi črn madež – palestinski teroristi so ugrabili izraelske športnike, vse skupaj pa se končalo krvavo. Danes je Olympiapark lep park – polno zelenic, vode, dvorane, stadion … nad vsem skupaj pa kraljuje visok stolp Olympiaturm. Res je na koncu -turm in ne -turn, kot si mnogi Slovenci predstavljajo. Stolp je visok 291 metrov, razgledna ploščad, kamor nas zapelje dvigalo, pa je na višini 192 metrov. Pogled na München in okolico je res fascinanten in ogled toplo priporočam. Cena 5,5 evra za odrasle oziroma 3,5 evra za otročad. Spodaj je tudi solidna samopostrežna restavracija, kjer smo si privoščili kosilo.
V neposredni bližini je tudi Sea life. Zadevo smo si ogledali, saj je vabila z opisi morskih psov in ostalimi atrakcijami. Vstopnina je svinjsko draga – 16,5 evra. Upoštevajte pa moj namig – pokažite vstopnico za sosednji Olympiaturm in takoj bo cena občutno nižja. Možen je tudi cenejši nakup vstopnic preko spleta. Kljub temu, da smo videli tudi hranjenje morskih psov, me vse skupaj ni posebej prepričalo. Psi so bolj psički, pa tudi prav veliko jih ni.
Pri vračanju proti hotelu smo se zapeljali proti Allianz Areni. Za vse nogometne navdušence bi bil greh, če bi to izpustili. Stadion je res impresiven, še posebej ponoči, ko je lepo osvetljen. Sicer pa boste znotraj našli tudi nepogrešljivo trgovino z izdelki, okrašenimi z znakom domačega nogometnega kluba Bayern.
Zadnji dan je sledila enourna vožnja do Legolanda. Dan je hitro minil, čeprav je Legoland namenjen bolj družinam z manjšimi otroki. No, vseeno pa se najde tudi kaj adrenalinskega za nas, starejše otroke. Še namig – vstopnice, ki so sicer precej drage, se splača kupiti preko spleta, še posebej naročilo kakšne družinske vstopnice. Tako smo končali prvi izlet.
Čez nekaj dni je sledil drugi izlet. Tokrat je bil bolj tehnično obarvan, saj smo športnico v ekipi zamenjali za strojnika. Zato ni bilo nobene debate o prvem cilju – nemški tehnični muzej. Ker je muzej v središču mesta, smo se usmerili proti parkirišču Park&Ride in se s podzemno železnico zapeljali v center mesta. Po krajšem iskanju smo našli muzej. Muzej je res vreden obiska, še posebej v druščini kakšnega strojnika ali fizika. V muzeju je res veliko stvari in za mnoge, ki si vzamejo več časa, je tudi nekaj dni premalo. No, toliko časa si nismo vzeli, vseeno pa je dan kar hitro minil.
Prenočišče je bilo tokrat res težko dobiti, prav neverjetno, kako polno je vse. Pa ne toliko zaradi turizma, kot zaradi posla. O tem sem govoril z našo hotelirko, ki mi je potrdila, da je to razlog, da so cene med tednom višje, kot med vikendom. Ker tudi naša znanka ni imela prostora v običajnih sobah, nas je nastanila bolj po domače – dva v klet, dva pa v svoje prejšnje stanovanje na vrhu hotela. Smo pa dobili ugodno ceno za tiste kraje.
Naslednji dan smo se podali v BMW Welt. Koliko denarja je v tej stavbi … zame, ki ne maram “preseravanja”, odločno preveč. Tukaj vidimo, kako preplačani so mnogi izdelki. Plačujemo to, da se mnogi res mastijo z debelimi denarnicami.
Vseeno pa vredno ogleda, vsaj za tiste, ki nas avtomobili zanimajo. Tudi kakšno novost, ki je drugje še ni, lahko najdemo. Organiziranost je nemško odlična, možnosti pa veliko (tudi izposoja poljubnega BMWja – za primerno plačilo seveda).
Sredi dneva smo se odpravili proti domu, vendar smo iz avtoceste zavili pri Bad Reichenallu. Mladina je nekaj časa prebila v Adidasovem Outletu, medtem pa sem sam raje pretegnil krake na parkirišču. Avto smo nato usmerili proti Berchtesgadnu, kjer smo se ustavili v trgovini in ugodno kupili nekaj Erdingerjev za pivoljubce. Malo kasneje nas je slabo vreme precej hitro pregnalo z obale pri jezeru Köningsee. Skoraj težko je verjeti, da smo iz Berchesgadna (Nemčija) do doma potrebovali manj kot tri ure. Brez divjanja in z povsem mirno vožnjo. Poleg omenjenih točk smo si ogledali še kakšno zadevo (recimo Marienplatz, pa kakšno trgovino …), tako da smo imeli res zelo natrpan urnik.
Še nekaj stvari – bencin je nekaj dražji, se pa splača natočiti izven avtocest. V okolici Münchna lahko naletimo na resne kolone, ki znajo malo napeti živce. Večinoma (pa ne vedno :-)) smo imeli srečo, da so bile na drugi strani. Ireno pa je recimo zelo motilo, da imajo Nemci zelo malo prehodov za pešce. In to na cestah, ki so zelo prometne in kjer je precej pešcev, tudi majhnih otrok.
Zanimivo je tudi, da marsikje ne dobiš računa. Kot bi bil v Italiji ali pred leti v Jugoslaviji. Pri marsičem bi lahko bili vzgled tudi Nemcem. Brez skrbi.