Toyota Prius Hibrid 2016

Toyota Prius

Deset let je minilo od mojega prvega srečanja s Priusom in v tem času je Prius iz eksotičnega avtomobila za ekofanatike postal avto, ki na prvi pogled ne izstopa več veliko iz povprečja. Zunanjost je sicer še atraktivna, vseeno pa ni preveč agresivna. Prav tako Prius ni več tako redko viden na naših cestah, da bi se ozrli za vsakim. Tehnologija je še vedno nekoliko posebna, vseeno pa je podobnih vozil (hibridi, električni …) vse več.
Novi Prius je s svojimi ostrimi linijami in atraktivnimi lučmi zagotovo najbolj agresiven med vsemi štirimi generacijami. Oddaljenost od tal je spredaj precej manjša kot zadaj. Prius je sedaj nekaj centimetrov daljši in širši, je pa tudi nižji in ima posledično nižje težišče. Večja kolesa s širšimi pnevmatikami le še dodatno dajejo občutek športnosti.
Motor je sedaj tišji in deluje še bolj enakomerno, pospeševanje pa je odzivnejše od prejšnjih generacij. Tehnologija baterij je zagotovo izredno napredovala in to se pozna tudi pri Priusu. Nikelj-metal-hibridna baterija je manjša, kar pomeni, da je avtomobil lažji, prtljažnik pa večji. Hkrati so izboljšane njene polnilne lastnosti in njena obstojnost.

Zunanjost
Kot rečeno, je Prius na pogled atraktiven. Meni osebno sicer ne ravno najlepši, zagotovo pa primerno oblikovan, da poudarja spremembo na športno stran. Razumljivo je, da so oblikovalci morali doseči nizek količnik zračnega upora in to jim je uspelo z najboljšim rezultatom v svojem razredu (0,24 Cd). Petvratna kombilimuzina ima ostro prisekan zadnji del, ki nekaterim ni preveč všeč.

LED žarometi so mogoče videti majhni, vendar svetijo odlično. To dokazuje tudi dejstvo, da je Prius na testiranju osvetlitve vozišča Ameriškega inštituta za prometno varnost (IIHS) dobil najvišjo oceno.
Večja kolesa s širokimi pnevmatikami niso prav običajna pri zelo varčnih vozilih. Toyotini oblikovalci so bili očitno mnenja, da je napredek na ostalih področjih dovolj velik, da si lahko to privoščijo. In odlične pnevmatike so pri vožnji zagotovo pomemben dejavnik.
Velika zunanja ogledala so meni zelo všeč, saj mi res omogočajo dober pogled nazaj. Poleg velikosti ogledal je varnost povečana tudi z BSM (Blind Spot Monitor), ki med vožnjo nadzoruje dogajanje v ozadju in na zunanjih ogledalih označi, če je kakšno vozilo v mrtvem kotu.

Notranjost
Med testom je v avto sedlo kar precej ljudi in smo predebatirali marsikaj, zato bom zapisal tudi kakšno njihovo opazko. Prvi stik s tem vozilom je zelo futurističen. Še posebej, ko naredimo prve metre in se opazovanju posebnosti v notranjosti dodajo (pri večini) še neznani občutki tihe vožnje v notranjosti. Sploh na parkirišču in v mestu, je notranjost res prijetno tiha.
Prostora v potniški kabini je dovolj, celo več kot sem pričakoval. Ko sem kasneje sedel v Passata (ki zagotovo ni prostorsko omejen), sem opazil, da je Prius celo prostornejši na prednjih sedežih. Tudi do stropa je bilo še kar nekaj prostora in zagotovo bi se v avtu lahko udobno vozili tudi višji ljudje. Prtljažnik je malo manjši, kot bi pričakoval, vendar je Prius kombilimuzina, zato lahko naložimo tudi večje stvari (če seveda ni potnikov na zadnjih sedežih). Avto je nadpovprečno pregleden in svetel, kar je večini všeč, čeprav ima to tudi svoje slabosti.
Opreme je tudi v najosnovnejši različici veliko, sicer pa je na voljo tudi bogatejši komplet. Uporabljeni materiali so videti zelo kvalitetni, je pa je testni primer imel manjšega črička pri sprednjem zvočniku. Odstopata mogoče ročici za smerokaz in brisalce, ki se mi zdita precej ceneni na otip. In usnje na volanu je med tistimi cenejšimi, ki so na voljo.
Sedenje spredaj je zelo dobro, verjetno pa je pri višjem nivoju opreme še boljši (mislim, da ima tudi usnjene sedeže). Kljub temu, da po Toyotinih podatkih voznik sedi 6 cm nižje kot v prejšnjih generacijah Priusa, me to ni motilo. Prav zanimivo, ker sicer vedno negodujem nad nizkim sedenjem.
Za večino ljudi je v avtu preveč gumbov in nastavitev. Zanimivo jih je sicer videti, imel pa sem občutek, da se mnogi Priusa niti ne bi upali voziti. Ker se sam tudi nekoliko ukvarjam z uporabniško izkušnjo (sicer na drugem področju), menim, da bi lahko bolje razporedili gumbe in predrugačili menije. Celoten info sistem je sicer dokaj zmogljiv, prihaja pa do podvajanj, nekaj pa je tudi neumnosti (recimo to, da lahko nastavljaš hitrost ventilatorja preko menija – ne vem, kdo bi to počel, saj je za to potrebnih kar nekaj klikov po info sistemu).
Ko smo ravno pri klimi – kljub temu da se pri Toyoti pohvalijo, da je sistem zelo napreden, me ni navdušil. Sicer opravlja svojo nalogo, vendar ni tako učinkovit (seveda imaš tudi pri tem možnost nastavitev učinkovitosti/varčnosti). Zaradi varčevanja recimo nadzoruje, koliko je ljudi v avtu in potem prilagaja tok in temperaturo zraka. Pri tem se je meni zgodilo, da je pihalo samo meni v obraz. Bil sem edini v avtu in zdi se mi, da je izključil pihanje na ostalih mestih. Vsaj občutek sem imel tak in če to drži, je to po mojem mnenju zelo slaba rešitev. Ravno, ko se vozim sam, si lahko nastavim, da vame ne piha. Poleg same učinkovitosti, ki sicer sama po sebi ni kritična, se mi je Toyotin sistem nastavljanja temperature vedno zdel neroden. Poznam ljudi, ki se mučijo z nastavljanjem v Aurisu in RAV4. Prav neverjetno je, kako nerodno (in kdaj tudi nevarno – med vožnjo) je vse skupaj nastaviti. Ravno včeraj pa sem se imel možnost peljati z novim Yarisom, ki je imel upravljanje precej bolj enostavno. VAG koncern s svojim Climatronikom s svojo učinkovitostjo in dobrim delovanjem res navduši – vsaj v večini vozil, so pa tudi tam izjeme.
Podobno mnenje imam tudi pri radiu – nastavljanje glasnosti preko (na dotik občutljivega) zaslona je nerodno. Dober star gumb je pri tem zakon in tega se nekateri držijo. Radio ima sicer dober sprejem, mogoče sem sicer pričakoval nekoliko boljše ozvočenje, saj mi je Prius izpred desetih let ostal v spominu kot avto z odličnim zvokom. Vseeno pa nad radiom ni pripomb.
Sredinski zaslon omogoča tudi navigacijo. Ker razvoj navigacij ljubiteljsko spremljam (glej meni »GPS navigation« na desni strani), lahko napišem, da me navigacija ni prepričala. Nekaj zaradi slabe grafike (sredinski zaslon ima precej nižjo ločljivost kot zaslon pred steklom), predvsem pa zaradi slabih poti in dolgega siljenja v svoj predlog tudi, ko bi navigacija morala opaziti izbiro druge poti.
V Avstriji se mi je tudi zgodilo, da je pri tipkanju delovalo tako počasi, da sem imel med posameznimi pritiski več sekund časa … no, informatiki poznamo ta občutek, ko se kaj v ozadju zatika.
Kot sem napisal zgoraj, je gumbov in izboklin kar nekaj. Pogosta pripomba, ki sem jo ujel, je povezana s tem, da bi lahko bila modra vedno enako modra, da bi lahko bili gumbi iz enakih materialov in enakih oblik … tako pa vse skupaj res ne deluje povsem usklajeno. Mogoče je višji nivo opreme kaj drugačen?

Če smo ravno pri nerodnih rešitvah, potem ne morem mimo pedala za »ročno« zavoro. Prius nima klasične ročke za ročno zavoro, niti tipke, ki mi tudi niso preveč všeč. Namesto tega je približno na mestu, kjer bi bil pedal sklopke, pedal za »ročno« (»nožno«) zavoro. Najprej se nekajkrat konkretno udariš z nogo, da spoznaš, da tam ni prostora. Prav tako s pogledom v avto ne vidiš, če je »ročna« zavora zategnjena. Tudi uporaba sama ni prav elegantna, saj je potreben nekoliko močnejši potisk, kot bi v tako elegantnem okolju pričakoval.
Pohvaliti velja sredinsko kad (tako so jo nekateri poimenovali), saj je iz takšne plastike, ki ne škriplje, se lahko čisti in je zelo praktična. Še posebej tisti del, kamor lahko odložimo telefon, ki se hkrati tam tudi brezžično polni. Odlična rešitev.
Če sem prej napisal, da višji vozniki v Priusu dobro sedijo in brez težav vstopajo/izstopajo, pa vseeno naletijo na dve nevšečnosti. Prva je, da ima zgornji zaslon nekaj sončne zaščite, ki pa malo zakrije zgornji del zaslona. Druga pa, da vzvratno ogledalo zakriva pogled pri zavitih spustih. Podobno težavo sem imel pri Foresterju, kjer sem se prav tako moral nagibati, da sem videl mimo. Ogledalo je veliko in ima samozatemnitveno funkcijo, ki sicer ne zatemni zelo močno svetlobe, ki prodira do njega.
Še nekaj besed o zvočni izolaciji – v osnovi pogosto preberemo, da je Prius dobro zvočno izoliran. Ob prvem srečanju z njim, sem dobil ravno nasprotno mnenje. Zato sem takoj naslednji dan povprašal sodelavca, ki si Priusa (sicer prejšnje generacije) tudi lasti, kako je s tem. Potrdil je, da ne gre za nek presežek izolacije in da na forumih občasno bere, da si nekateri lastniki poskusijo samo izboljšati zvočno izolacijo. Na tokratnem preizkusu sem bil zato malo bolj pozoren in hrup prihaja od koles, vetra in drugih vozil. Sam Priusov motor (oziroma motorja) je zelo tih in prav lahko bi bil tak zgolj občutek. Da ne bo nesporazuma – v Priusu ni nič bolj glasno, kot pri drugih avtih v primerljivem razredu. Le pričakovanja so bila morda malo višja. Da se pri tem ne motim, sem preveril zvočne meritve Avto magazina pri Priusu in Passatu – Passat je res tišji (v notranjosti seveda).

Motor, baterija, hibrid
Prius ima torej vgrajena dva motorja: bencinskega in električnega. Bencinski zmore 72 kW in ima 1,8 litra delovne prostornine. Njegov največji navor je 142 Nm. Električni motor zmore 53 kW. Pravzaprav je dodan še električni generator, ampak ostanimo le pri pogonu.
Oba motorja sta precej posodobljena in vožnja je zagotovo prijetnejša in udobnejša kot v prejšnjih generacijah. Novi Prius precej več uporablja električni sklop kar je v vožnji dobro čutiti, saj je pospeševanje bolje, vožnja pa tišja in prijetna, hkrati pa je poraba goriva nižja. V desetih letih je Prius močno napredoval.
Marsikoga preseneti, da Prius zmore le nekaj kilometrov pri vožnji na baterijo. Vendar brez skrbi – velikost baterije je odlično izbrana za večino mestnih in primestnih voženj. Je ravno prav velika, da ne dodaja preveč teže, hkrati pa se pri večini voženj hitro napolni. Toyota ima pri tem veliko izkušenj in mislim, da so pri novem Priusu zadeli v polno. Ko spustimo pedal za plin, ko avto vozi sam, ko se spuščamo ali zaviramo, takrat se baterija polni. In ko speljemo, vozimo počasi po mestu ali parkirišču, bo Prius izrabil shranjeno energijo. ODLIČNO. Vedno se mi zdi škoda (kinetične) energije, ki jo avto ima, pa jo bomo z zaviranjem zamenjali le za toploto zavornega sistema. Prius jo izkoristi za polnjenje baterije!
Kmalu naj bi bil tudi pri nas na voljo tudi Plug-in model (PHEV – Plug-in Hybrid Electric Vehicle). Poleg prej omenjenega načina delovanja, ima model Plug-in vgrajeno zmogljivejšo baterijo, ki jo lahko polnimo preko običajne vtičnice. Zaradi večje kapacitete električne energije se precej podaljša doseg pri vožnji v električnem načinu. Novi Prius Plug-in naj bi tako dosegel okrog 50 km na elektriko. Odlično? Kar zadeva udobje in doseg res, je pa cena Plug-in modelov običajno precej višja. Zato velja temeljito preračunati in preveriti svoje navade, da ocenimo, če se Plug-in model splača.

Poraba
O porabi je veliko govora. Deklarirana poraba bencina je 3 litre na sto prevoženih kilometrov. Vendar se ta številka precej spreminja, saj je pri hibridnih vozilih zelo močno odvisna od načina vožnje. Predvsem je pomembno, da čim več vozimo na električno energijo – nežna pospeševanja, umirjena vožnja, pametna izbira poti (zaradi polnjenja baterije) … v tem primeru je poraba lahko zelo nizka. V jutranji konici iz Kamnika do Ljubljane recimo 2,7 litra. V tišini in udobju.
Sam sem imel precej zahtevnih voženj – zelo veliko strmih vzponov, kratkih voženj … Zanimivo – tiste ceste, kjer bi druga vozila dosegla najnižje porabe (recimo odprte deželne ceste), se pri Priusu ne znajdejo najnižje. Preprosto zato, ker se tam baterija skoraj nikoli ne uporablja in avto vozi na bencinski motor. Da se razumemo, še vedno je ta varčen, vendar ne odstopa od drugih avtomobilov.

Porabe po dnevih (zahtevne ceste)

Moje povprečje je nekje na dobrih 4 litrih, saj imam zelo pestre vožnje. Za lažjo primerjavo lahko napišem, da s Passatom (4motion, 170 KM) vozim pod 6 litri, Subaru Forester pa pod 9 litri. Razlika je in bi bila s Plug-in modelom še precej večja.

Vožnja 
Vožnja je res elegantna. Prius stalno preklaplja med električnim in bencinskim motorjem, vendar tega običajen voznik ne bo opazil. Razen seveda na zaslonu, ki prikazuje kaj poganja avto, kakšno je stanje baterije in iz česa se baterija polni (zaviranje ali generator).
Volan je precej lahek za vrtenje, zato je tudi na parkiriščih Prius simpatičen. Ker so zavore odlično odmerjene, volan lepo vodljiv in se avto ne nagiba, lahko s Priusom zapeljete tudi malo hitreje. Pri malo hitrejšem spustu s Pavličevega sedla je bil občutek precej športen. Podvozje je lepo uravnoteženo in skupaj z dobrimi pnevmatikami me je navdušilo.
Vseeno pa Priusu bolj pritiče umirjena vožnja in tam prav blesti. Elektromotor ima ves navor na voljo takoj, zato zadošča le milimeter pedala, da se avto premika tudi v strm klanec. In to v popolni tišini – neprecenljiv občutek, res. Speljevanje je tako enostavno, da se mi je na Passatu (čeprav ima 350 Nm navora) zdelo, da komaj potegne. Tukaj sem opazil zelo veliko predsodkov, ampak vsak, ki to poskusi, mora biti toliko pošten, da prizna Priusu veliko več elegance.
Vožnja v tišini je navdušujoča, posebej zanimivo se mi zdi, ko stojiš pred semaforjem in slišiš motor vozila za sabo, tvoj avto pa je čisto tiho. Moj dizel se mi je zdel kot star traktor, ko sem se spet usedel vanj.
Pri vožnji lahko izbiramo med tremi načini: Eco-drive, Normal in Power. Glede na izbrani način se prilagodi obnašanje vozila – najbolj opazna je razlika pri pospeševanju (z istim pritiskom je različno pospeševanje) in na zaslončku, ko opazimo, da bolj ali manj uporablja električni sklop. Če želimo maksimalno izkoristiti zalogo elektrike v bateriji, lahko pritisnemo tipko EV, ki bo avto prisilila, da uporablja električni sklop. To je smiselno recimo v primeru, ko vemo, da bo pred nami kakšen spust, ko se bo baterija spet lahko napolnila, do tja pa imamo kilometer, ki ga lahko prevozimo na shranjeno elektriko (brezplačno). Prius vožnjo tudi ocenjuje in na koncu poda poročilo. Sam sem brez večjih težav dosegal rezultat 96/100, verjetno se lahko doseže tudi več, žal pa sem imel premalo časa.

Ocena 96 po vožnji na Jezerski vrh

Prius zelo lepo vozi tudi na makadamu, čeprav se ESP zelo hitro vključi. Pa ne mislim zaradi hitre vožnje, pač pa zaradi speljevanja na klancu. No, mogoče sem preveč navajen na štirikolesni pogon.
Prius na spustih hitro napolni baterijo. Če želimo pohitriti polnjenje baterije, lahko pri prestavni ročici premaknemo v način B. Takrat je zaviranje z motorjem močnejše, baterija pa se polni hitreje. Sem pa pri tem trikrat naletel na glasno rohnenje motorja – vedno je bilo to po strmem spustu. Dokler avta nisem skoraj ustavil in premaknil prestavno ročico v običajni položaj D, se motor ni umiril. Morda gre za kakšno težavo? Sicer razen glasnosti pri tem ni bilo drugih težav.
Ko smo omenili menjalnik, velja zapisati nekaj vrstic. Pogosto je napisano, da Prius uporablja brezstopenjski menjalnik CVT. Pa to vseeno ni čisto res. Uporabljajo Power Split Device, ki je preprosto razložen tukaj. Vendar je vožnja identična kot pri klasičnih CVT menjalnikih – z vsemi plusi in minusi. Tehnična izvedba je izredno preprosta in prav tako naj bi bil tudi zelo vzdržljiv.
Običajno ta tip menjalnika zelo moti tiste, ki pogosto bolj pritisnejo, saj se takrat motor zavrti in nato kar nekaj časa vztraja pri visokih vrtljajih. Ker se kljub pospeševanju glas motorja ne spreminja, je občutek resnično precej čuden, čeprav avto lepo pospešuje (kar vidimo na števcu). Med običajno vožnjo pa je brezstopenjski menjalnik lahko zelo simpatičen. Na nekaterih zavitih delih in vzponih je odličen. Nobenega prestavljanja, sprememb delovanja motorja … nič, enostavno elegantna vožnja – dokler vozimo z nežno nogo, seveda. Ko sem po testu spet prišel na Passata z DSG menjalnikom, se mi je zdelo, kot bi vozil staro Rogovo kolo z ročkami za menjalnik tam spodaj (starejši že veste). Pa je DSG odličen menjalnik, vendar je drugačen. Je pa tako kot pri vseh stvareh – ni vsak za vse in vsak ima kaj dobrega.
Med vožnjo me je motilo, da nekateri deli armature odsevajo v steklih. Spredaj recimo znak JBL, vidijo se zvočniki, armatura … ni prijetno. Prav tako me ni prepričal HUD (Head Up Display). Pa ne zato, ker bi bil v Priusu slab, pač pa to enostavno ni zadeva, ki bi mi bila všeč. Me prej moti, kot koristi.
Zanimivi so tudi brisalci, ki sicer brišejo dobro, vendar imaš občutek, da svojo pot naredijo počasi. Ampak vse skupaj kar sodi v Priusa, kjer je vse nekako umirjeno.
Piskanje parkirnih senzorjev je precej nadležno in če bi Priusa imel, bi verjetno pogledal, kako zadevo malo prilagoditi. Če se ne motim, sem o tem motečem piskanju že bral po forumih.
Že prvi dan se je na zaslonu pojavilo opozorilo o napaki pri senzorjih. Očitno so se zaprašili in nekaj potegov z robčkom je zadoščalo, da je bilo potem vse v redu.

Zaprašeni senzorji

Žal nisem fotografiral nalepke, ki je prilepljena na notranji strani vratc za bencin. Narejena je tako smešno, da bi lahko še pomislil, da je treba natočiti dizelsko gorivo, ne pa bencina. Nerodno.
Opreme je zelo veliko tudi v osnovni izvedenki. Nekaj stvari je takšnih, ki bi jih sam mirno odstranil iz seznama – recimo prej omenjeni HUD ali prepoznava znakov. Primer: ko pridem na Jezerski vrh in vstopim v Avstrijo, se pojavi znak 130, ta potem drži celo pot do Pavličevega sedla in se spremeni v 70 šele, ko v Logarski dolini naletimo na ta znak. Potem pridemo do Solčave in avto ne prepozna znaka za naselje in torej drži znak 70 preko naselja … in še kup nerodnosti. Ker se mi zdi, da niti nima povezave s tempomatom, je ta (očitno nezanesljiva) prepoznava povsem odveč.
Avto je imel tudi pomoč pri parkiranju in prav zanimivo je videti, kako avto sam suče volan. Žal sem imel premalo časa, da bi to funkcijo malo bolje preizkusil. Tule je kratek video bočnega parkiranja.
Sicer je oprema res bogata, vendar tale blog ni namenjen suhoparnemu naštevanju.

Ostalo
Roko na srce – osnovna cena (25.900 EUR) se mi ne zdi visoka. Če se ne motim, se dobi tudi nekaj subvencije. Kupci vsekakor dobijo veliko avta za ta denar. In to avta, ki je tehnološko povsem v vrhu, je kvaliteten in zelo varčen.
Tudi vzdrževanje Priusa naj ne bi bilo drago. Elektromotor vzdrževanja praktično nima, avto nima zobatega jermena, zavorne ploščice so manj obremenjene, z baterijo Toyota nima nobenih težav niti po več letih … skratka skrb za dolgoročno vzdrževanje naj bi bila odveč.
Prius s svojim pristopom kar vabi v lepo, neagresivno vožnjo. Verjetno niste videli prav veliko voznikov Priusov, ki bi vozili agresivno. Lepo bi bilo, če bi bilo takšnih voznikov več.
Mnogo ljudi ima še vedno predsodke pri ocenjevanju hibridnih vozil. Pa ni nobene potrebe, saj se predsodki po kakšni uri druženja razblinijo. Pristop, ko ljudje ocenjujejo avto z vnaprej pripravljenimi predsodki, ni konstruktiven. Najbolje je, da poskusimo pri testu sprejeti stvari takšne kot se nam predstavijo. Glede pogonskega goriva v avtomobilskem svetu še ni jasne vizije, kam se bo treba obrniti. Obstaja več poskusov, so pa hibridi neka vmesna stopnja, ki omogoča življenja po starem, hkrati pa nas varno potiska v svet, ki prihaja.
V Nemčiji je precej govora o strožjih predpisih za mesta. Celo tako, da niti dizli, ki imajo Euro6 standard, ne bodo smeli v mesto. To bo le voda na mlin proizvajalcem hibridov in električnih vozil. Po drugi strani se bo elektrika za polnjenje avtomobilov vse pogosteje zaračunavala. Ampak debata o tem bi presegala tale članek.
Na koncu sem moram zahvaliti podjetju Toyota Adria in Žurnalu.