Peugeot 3008 je letos postal slovenski in evropski avto leta. Čeprav je zmagal prepričljivo, sem med ljudmi slišal kar nekaj vprašanj, s čim si je to zaslužil. To je bil torej zadosten razlog za preizkus.
Povpraševanje po avtu je menda res veliko, zato je bil preizkus močno časovno omejen. Zaradi tega nisem uspel niti preleteti priročnika, kar se mi pri modernih avtomobilih zdi zelo pomembno. Roko na srce, priročnika v avtu niti ni bilo. Časovna stiska je tudi razlog, da nisem uspel narediti nobenih lepših fotografij. Pa drugič.
Proizvajalec je poskusil s precej drzno spremembo modela in vse kaže, da mu je uspelo. Poleg tega je Peugeot 3008 avto, ki želi biti vse v enem. Želi biti avto za mesto, mestni terenec, družinsko vozilo, pa tudi avto za daljše poti.
Zunanjost
Avto je vsekakor drzno oblikovan. Za razliko od tekmecev so opazne ostre linije in nastopaška prednja maska. Slednja sega precej visoko in avto od spredaj deluje večji, kot je v resnici. Tudi zadnji del ponuja zelo zanimiv pogled, še posebej izstopajo luči. Ker avto uporablja velika platišča, je vtis večje oddaljenosti od tal še poudarjen. Testni avto je bil opremljen z 19 palčnimi platišči, kar naj bi bila pri tem modelu skoraj standardna izbira.
Zunanja ogledala so všečno velika in pregledna, mene so močno spominjala na Foresterjeve.
Vstopanje in izstopanje bodo cenili vsi, ki imajo kakšne gibalne težave. Zaradi dvignjenega podvozja je namreč to enostavno in spominja na prave terence.
Vrata se res lepo zapirajo. Ravno prav jih je treba poriniti, da se zaprejo, pri tem pa ne povzročajo nepotrebnega ropota. Podobno velja tudi za prtljažnik.
Avto je presenetljivo okreten. To lastnost zelo cenim in nekajkrat me je res presenetilo, kako lahko ga je obrniti na skromno odmerjenem prostoru.
Da bi bilo čim manj neželenih dogodkov, ima Peugeot 3008 vzvratno kamero in senzorje (spredaj in zadaj). Senzorji spredaj dobro javljajo nevarnost, tudi ko zapeljemo v kanal, medtem ko sem pri zadnjih senzorjih opazil, da “spregledajo” stopnice, ki jih Passat “opazi”. Popolno zaupanje v senzorje torej odpade.
Zanimivi so brisalci. Vetrobransko steklo pobrišejo zelo dobro, vodo pa brizgnejo neposredno ob metlicah (sistem “Magic Wash”) in ne iz pokrova motorja (ali okolice). Praktično in učinkovito.
Notranjost
Meni je notranjost pomembnejša od zunanjosti. In v tem primeru lahko potrdim, da notranjost (testni je imel opremo Allure) navduši. Sedi se kar visoko in avto je zaradi tega precej pregleden. Še posebej v sprednjem delu mu ni česa očitati. Nekaj slabša je preglednost nazaj, vendar nam pri tem pomaga vzvratna kamera. Vzvratna vožnja v temi brez uporabe kamere je sicer kot vožnja na slepo. Podobno kot pri Toyotah (Auris, Rav4), ima tudi tukaj voznik občutek, da zadaj sploh ni osvetlitve.
Vzvratna kamera je sicer čudovit pripomoček, čeprav sem dobil občutek, da projekcija ni najbolj natančna. Sploh v primerih, ko se vzvratno spuščaš po klancu in hkrati zavijaš. Takrat sem rajši uporabil zunanja ogledala.
Sedeži so ergonomski in zelo dobro držijo (tudi težja) telesa. V opremi Allure je tudi možnost nastavljanja ledvenega dela, ki pa omogoča premalo premika. Vtis dobrih sedežev pa pokvarijo vzglavniki. Res je, da je zaradi varnosti pomembno, da je vzglavnik blizu glavi, ampak ni pa tudi nobene potrebe, da glavo kar poriva naprej. Vsaj nas, ki sicer radi sedimo pokonci. Zaman sem iskal, če je vzglavnik prilagodljiv v smeri naprej/nazaj. Ni.
Materiali, ki so jih uporabili v notranjosti, so presenetljivo kakovostni, predvsem pa sem imel občutek, da avto niti najmanj ni nagnjen k nepotrebnim čričkom. Dobra je tudi zvočna izolacija in pripomore k prijetni vožnji.
Večini v oči najprej pade prirezan volan. Brez skrbi, če ni okrogel, tudi v formulah niso okrogli. Oprijem za roke je odličen, s svojo prirezanostjo pa poskrbi, da pogled na zaslon pred voznikom ni oviran. Prenos na kolesa deluje precej neposredno in športno.
Levo ob volanu se skriva ročica za tempomat. Skriva, je kar pravi izraz, saj je prav neverjetno skrita in voznik med vožnjo nikakor ne more videti gumbov ali oznak na ročici. Seveda se tisti, ki avto vozijo dlje časa, ročice navadijo, meni pa je povzročala prav neverjetne težave. Poleg tega je precej nerazumljiva in brez navodil res ni šlo.
Avtomatska klimatska naprava (v tem času bolj grelna naprava) deluje povsem zgledno, čeprav ni tako natančna in tiha kot recimo Climatronik v vozilih iz skupine VAG. Občasno je sicer treba spremeniti temperaturo, sicer pa s hitrostjo ventilatorja ne pretirava.
Notranjost je ponoči modro osvetljena. Modra svetloba, ki prihaja z različnih koncev avtomobila, je sicer prilagodljiva preko nastavitev.
3008 z opremo Allure ima dva zaslona: i-Cockpit in sredinski zaslon.
i-Cockpit je prilagodljiv zaslon pred voznikom. Je dobro osvetljen in v osnovi nadomešča klasične števce. Seveda pa v modernih časih takšni zasloni omogočajo več kot zgolj prikaz hitrosti – potovalni računalnik, navigacija … Nekoliko nenavaden je prikaz vrtljajev, saj se kazalec giblje iz desne proti levi. Malo neobičajno vendar ni moteče. V i-Cockpitu se prikazuje tudi opozorilo za prestavljanje. Ta opozorila so v 3008 zelo neagresivna in se relativno redko pojavljajo. Skoraj se ne spomnim, kateri avto tako redko opozarja. Poleg tega nisem prav nikdar videl, da bi predlagal prestavljanje navzdol. Zanimivo in malenkost neobičajno.
Sredinski zaslon je namenjen radiu, navigaciji, klimatski napravi, nastavitvam avtomobila … Tudi ta zaslon je dobro osvetljen, sem pa pričakoval, da se zloži v armaturo. Žal ne in vedno štrli navzgor. Sam zaslon je sicer dobro občutljiv na dotik in deluje precej hitro. Tudi zasnova sistema je precej logična in dobro zasnovana. Še vedno bi se dalo kaj izboljšati, kljub temu pa lahko mirne vesti napišem, da gre za dobro premišljen uporabniški vmesnik.
Navigacija prihaja iz podjetja TomTom, kar je meni všeč. Glede na to, da navigacije spremljam tudi sicer, jo lahko le pohvalim. Uporabljena je tudi lepa pisava z našimi znaki. Mogoče bi navigacija lahko imela večji prikaz naslednje akcije, saj se mi to zdi med vožnjo najpomembnejše. Čisto nepotrebno in moteče pa je pravno opozorilo, ko določiš pot in začneš z vodenjem. Takrat moraš vsakič klikniti na OK.
Radio ima odličen sprejem – tako analogni, kot (razumljivo) tudi digitalni (DAB). Zvok je sicer povprečen, Peugeot pa za doplačilo ponuja tudi boljše ozvočenje (Focal Premium Hi-Fi).
Avto je večpredstavno (multimedijsko) odlično podprt (USB, Bluetooth, Mirrorlink …).
Pod sredinskim zaslonom so “letalski gumbi”, ki so nekakšne bližnjice do različnih področij sistema na sredinskem zaslonu. Res odlično in uporabno, saj se izognemo klikanju po zaslonu. Tako recimo zadošča le en pritisk na gumb za navigacijo, pa se ta prikaže na zaslonu. Najboljši položaj so določili potenciometru za nastavljanje glasnosti radia. Odlična rešitev. Moti le, da je to edini gumb, ki ponoči ni osvetljen. Avto je sicer ponoči močno razsvetljen in res čudi, da so to spregledali in ga moraš poiskati s tipanjem.
Naslon za roko na vratih (del, kjer so tipke za okna) je postavljen prenizko, tisti del pri steklu pa previsoko, da bi roka lepo počivala. Škoda, ker je za roko na sredini avtomobila sicer dobro poskrbljeno.
Motor
Testni primerek je bil opremljen z 1,6 litrskim BlueHDI dizelskim motorjem. Pod pokrovom prijetno rezgeta 120 konjičkov. Motor deluje uglajeno, je precej tih in za večino voženj povsem primeren. Sam se prištevam med bolj umirjene voznike, zato skoraj nikoli nisem čutil potrebe po večji konjenici. Vseeno pa bi se verjetno avtu bolj podala malo močnejša izvedenka motorja. Na izbiro je sicer pet dizelskih in trije bencinski motorji. Menda naj bi pripravili tudi hibridni model, vendar ga trenutno še ni.
Navor motorja je povsem primeren in lepo razdeljen. Nikdar nisem čutil, da bi avtu manjkalo navora, vožnja je mirna tudi pri zelo nizkih vrtljajih. Seveda ima zasluge za dobro razporeditev navora tudi zelo natančen šeststopenjski ročni menjalnik. Ne pozna nobenega zatikanja, premikanje teče kot po maslu.
Motor se sicer kar hitro segreje in po dveh kilometrih (pri zunanji temperaturi okrog ledišča) boste začutili, da v kabino prihaja topel zrak. Vsekakor pa je motor (še posebej mrzel) precej bolj uglajen od dizelskih motorjev izpred nekaj let. Nobenega robatega in traktorskega delovanja se vam ni treba bati.
Poraba
Po tehničnih podatkih naj bi 3008 z 1,6 litrskim BlueHDI motorjem porabil okrog 4,3 litre (na 100 prevoženih kilometrov seveda). Ker vozim precej varčno in praktično vedno brez težav dosegam nižje porabe, kot so napisane, me je zelo presenetilo, ko sem po nekaj sto kilometrih opazil povprečno porabo 4,7 litra. Nato sem malo poskušal in opazil, da poraba zelo hitro naraste na avtocesti. Medmestna vožnja je bila sicer tudi pod 4 litre, ko pa sem se malo zbral sem iz Rateč do Kamnika prevozil s 3,4 litri (na sto kilometrov). Vendar sta to res minimalni porabi, ki v vsakodnevni vožnji nista ravno običajni. Zmotil me je res prenizko napisan podatek na tehničnem listu. Seveda je zraven opomba: “… pri zelo umirjenem stilu vožnje …”. Vseeno je poraba zelo sprejemljiva in za 3008 lahko mirno napišem, da je varčnež.
Vožnja, pogon
Vožnja s 3008 je prijetna. Vidi se dobro, avto je tih, ubogljiv in miren. Dokler je podlaga oprijemljiva, je lega na cesti res odlična. Je pa avto precej občutljiv na neravnine (luknje), ki se znajdejo pod kolesi v ovinku. Takrat del avta kar nekako zaplava. V spominu imam, da je bil podoben občutek pri Fordu Mondeu. Voznik na avtocesti tudi občuti, da je avto pri večjih hitrostih precej bolj nestabilen, kar je glede na obliko pričakovano. Navsezadnje ne gre za luksuznega športnika, pač pa bolj vsakodnevno vozilo. Zavore dobro opravljajo svoje delo, le sem ter tja se sliši kakšno rahlo škripanje, ki pa je verjetno posledica dejstva, da je avto praktično nov. Pri zavorah velja omeniti, da sem kar nekajkrat malo nekontrolirano pritisnil na zavorni pedal. Iskal sem razlog in ga našel – gumijasta podloga je bila ravno tako nerodno oblikovana, da je desni čevelj pri zaviranju kdaj malo zdrsnil v vdolbino in zato zaviranje ni bilo dobro odmerjeno.
O pogonu pa … prvi dan testa je snežilo in na domačem dvorišču je nekaj malega klanca. Suvereno speljem – kot sem pač navajen po kakšnih petnajstih letih štirikolesnega pogona – vrag se ne premakne. Malo se zberem in poskusim ponovno. Kolesa nimajo oprijema. Kaj za vraga se dogaja? Spustim avto do suhega dela in vzamem zalet. Prevozim kritični del in tedaj mi šine – avto sploh nima štirikolesnega pogona. Moja napaka, ker se prej nisem pozanimal, vendar sem bil sveto prepričan, da ga večina teh modelov ima. Kasneje izvem, da sploh noben 3008 ne ponuja štirikolesnega pogona. Hm, hm. Glede na obliko in dvignjenost bi to upravičeno pričakoval. Tole pa je šok!
Kasneje poskusim na svojih čisto običajnih makadamskih vzponih, kako deluje sistem proti zdrsavanju pogonskih koles. Povedano na kratko – NIKAKOR. Najprej sem si celo naredil zaznamek, da sistema ASR nima, vendar je v tehničnih podatkih sistem naveden že v osnovni opremi. Tako slabega speljevanja pa že dolgo nisem doživel. Velika črna pika. Obstaja sicer paket dodatne opreme “Grip Control”. Verjetno šele s tem paketom doseže raven sistemov ASR pri ostalih znamkah. Prepričan sem, da Peugeotevi prodajalci prodajajo zgodbo zmagovalca na Dakarju. Vendar – dvokolesni pogon pomeni manjšo težo in manj težav v tistih pogojih. Dvokolesni pogon ima dovoljena tudi večja kolesa, kar jim olajša gibanje preko ovir. Prav tako jim večja kolesa omogočajo, da je sprednji previs manjši. Dirka po pesku in kamenju je torej nekaj povsem drugega kot vožnja po snegu in ima drugačne značilnosti.
Da ne bo nesporazuma, ko kritiziram dejstvo, da 3008 nima štirikolesnega pogona – lega na običajni cesti je sicer odlična.
Na sredinski konzoli najdemo gumb za elektronsko ročno zavoro. Na slednjem se prižge rdeča lučka, ko je zavora pritisnjena. Nekoliko je moteče, ker človek ne ve, ali mora gumb premakniti gor ali dol. V obeh primerih nekako lučka posveti, pa malo ugasne in se spet prižge. Verjetno pa v navodilih piše kaj o tem. Sicer pa elektronska ročna zavora deluje odlično in se hitro sprosti, ko želi voznik speljati.
Za nekaj presenečenja pa je poskrbela oranžna lučka, ki se je prižgala med vožnjo. Najprej nisem razumel, kaj želi avto povedati. Ustavim avto, ga ugasnem in čez nekaj minut ponovno prižgem.
Lučka še kar sveti. K sreči sem bil že skoraj na cilju in sem avto kmalu spet ugasnil. Čez dobro uro se vrnem in … lučke ni več. Še vedno mi ni bilo jasno, kaj je bilo. Malo sem celo pobrskal po telefonu, vendar nisem našel ničesar podobnega. Nato pa – v križišču se avto ugasne zaradi sistema Start&Stop in takrat se prižge zelena lučka (ki pač označuje, da je motor izključen), ki pa je silno podobna tisti oranžni. Voila! Očitno je zaradi nekega razloga izključil Start&Stop. Sklepam, da je bil mogoče v fazi regeneracije (DPF).
Naravnost navdušile so me luči. Dodatna možnost “Peugeot Full LED Technology” je sicer draga (1200 evrov), vendar v življenju še nisem vozil avtomobila, ki bi ponoči omogočal tako dobro vidljivost.
Zaključek
Danes je (po analizah prodajnikov) menda močna podpora multimediji eden najpomembnejših elementov pri nakupu novega vozila. Ne vem, če drži, vendar naj bi mnogi avto kupili celo brez preizkusne vožnje in izbiranja motorja. Z izbiro opreme se čuti, da Peugeot cilja na mlajše kupce oziroma želi znižati povprečno starost kupca novih avtomobilov, ki je trenutno relativno visoka.
3008 je vsekakor zanimiv avto – drzno oblikovan zunaj, tehnološko moderen in simpatičen v notranjosti, z dobro lego na cesti, sodobnimi motorji … manjka pa mu štirikolesni pogon, vsaj glede na obliko bi to pričakoval. Če bi bil sam v vlogi kupca, bi bil to glavni razlog, da avto ne bi prišel v ožji izbor. Zelo zanimiva pa bi znala biti kombinacija hibrida in štirikolesnega pogona, ki se obeta. Po vsej verjetnosti bo rešeno tako kot pri Toyoti RAV4 – eno os poganja bencinski ali električni motor, drugo pa samo električni. Kdor pa meni, da štirikolesnega pogona ne potrebuje, naj si 3008 le ogleda. Slovenski avto leta ni postal naključno.
Za preizkus se zahvaljujem podjetju Rodex z Rov pri Radomljah.