Na področju avtomobilskih motorjev v zadnjih letih poteka prava tekma. Tekma za izbiro pogonskega energenta in posledično razvoj motorja na izbranem področju. Podjetja se je lotevajo zelo različno. Nekateri zelo konservativno in čakajoč odzive trga, spet drugi s ponujanjem inovativnih rešitev, tretji pa z različnimi kombinacijami v pristopu. Trend se jasno (počasi) obrača stran od dizelskih in bencinskih motorjev, po drugi strani pa se nekako zavedamo, da elektrika v tem trenutku še ni prava rešitev. Predvsem zaradi infrastrukture. Vodikov pogon in gorivne celice pa še vedno niso tako blizu širši rabi. Zato sem mnenja, da je v tem trenutku najbolje staviti na konja, ki vzame najboljše iz (vsaj) dveh svetov. In prav takšni so hibridi (sicer pa je tukaj nekaj modrovanja na to temo). Še posebno Toyota je na področju hibridov zelo zagnana že kar nekaj časa in pridobljene izkušnje so nedvomno dobra popotnica pri prodaji.
Pred kratkim sem imel priložnost preizkusiti hibridno Toyoto C-HR, ki jo je ponudila Toyota Adria.
Zunanjost
Kar nekaj avtomobilov na trgu je danes takšnih, da jih težko uvrstimo v en razred. Tudi pri C-HR gre za nekakšno kombinacijo športnega terenca in kupeja. Žal je pri hibridih na voljo le dvokolesni pogon, zato je tudi izraz terenec precej pogojen. Je pa C-HR za spoznanje bolj dvignjen od tal, da voznik nima težav na vsaki izboklini, ki se pojavi pred njim. Kljub nekoliko dvignjenemu podvozju je vstopno/izstopni kot precej majhen, zato je potrebna previdnost. Tudi podvozje je, videzu navkljub, še vedno dvignjeno le 15 centimetrov od tal.
Oblika sicer precej pritegne. To sem opazil po pogledih, ki so se ustavljali na avtu. Še posebej je očitno všeč mladim in verjetno pri Toyoti tudi najbolj ciljajo na ta segment. Tudi meni je C-HR všeč na pogled – morda pa vendarle še nisem tako star 🙂
Pri opisu zunanjosti nikakor ne morem mimo kljuke na zadnjih vratih. Ta je nameščena visoko, in dokler se človek ne navadi, jo kar malo iščeš. Uporabnosti ne spremeni, oblikovno pa dodatno popestri obliko avtomobila.
C-HR je simpatičen iz vseh strani. Ravno prav velika kolesa, lepo oblikovane luči, diamantno oblikovani robovi, oblika, ki teži h kupejevski … všečno.
Zaradi oblike in nekoliko značilnosti terenca je tudi vstopanje iz izstopanje iz avta res elegantno (vsaj spredaj).
Notranjost
V notranjosti sem imel stalno občutek, da se v C-HR mešata dva avtomobila. Za večino stvari bi avtu pripisal odlično oceno, so pa tudi nekatere, ki niso všečne.
Načeloma je okolica za voznika dobro pregledna. Morda je nekaj slabši le pogled bočno zadaj. Pri parkiranju so v pomoč senzorji in vzvratna kamera, zato večjih težav ni. Precej v napoto pa mi je bilo vzvratno ogledalo in sredinski zaslon. Na ovinkastih cestah (vzpon ali spust) se moraš pri desnih zavojih precej nagniti z glavo, da vidiš cesto pred seboj. Sredinski zaslon bi se lahko zložil in bi prostor bolj zadihal. Že tako je sredinski zaslon ena od stvari, ki bi jih Toyota morala izboljšati. Pripomb je več. Poglejmo jih nekaj. Nastavljanje glasnosti na radio brez potenciometra je muka. Kdaj si sicer pomagamo s tipkami na volanu, a kaj, ko tudi tiste ne dajo prav dobrega občutka. Res ne vem, kdo si je to izmislil. Radio nima najboljšega sprejema, funkcijsko ni prav bogat, prav tako pa tudi zvok deluje preveč basovsko. Navigacija tudi ni stvar, ki bi jo človek hvalil. Za začetek moti, da moraš pri vsaki uporabi navigacije najprej klikniti na gumb “Confirm”. Smešno. Potem pa sama navigacija ni poznala skoraj nobene POI točke, ki sem jo preizkusil. Je pa na Jezerskem kazalo dve bencinski črpalki, čeprav je zgolj ena. Izračunavanje poti je bilo sicer v redu, vendar kaj, ko tako pogosto izgubi lokacijo. V primeru na sliki sem bil povsem ob bencinski črpalki v Kamniku (na rumeni cesti).
Že na odprtih področjih je občasno grešilo, si pa skoraj ne upam predstavljati, kako je v večjih mestih, kjer se netočna lokacija postavi na kakšno sosednjo cesto …
Tisti zadaj, pa bodo zagotovo dobili občutek utesnjenosti. V testnem avtu je bila notranjost črna, zatemnjene pa so bila tudi stekla zadaj. Če k temu dodamo, da imajo zadnja vrata manjšo površino stekel, boste razumeli. Ampak tako je pač pogosto v kupejih. Spredaj je prostora dovolj, nekaj težav bi utegnili imeti le višji. Zadaj je prostora za noge sicer dovolj, za glavo pa ga kar hitro zmanjka. Takole na oko bi dejal, da tisti nad 180 cm resnično ne bi želeli preživeti malo daljše poti na zadnjih sedežih.
Sedenje spredaj je odlično. Odlični sedeži z izvrstnim bočnim oprijemom. Materiali in kakovost izdelave v notranjosti sta na visoki ravni. Kot pa sem omenil, je nekaj stvari, ki bi bile lahko boljše. Recimo tipke za upravljanje radia na volanu so – milorečeno – cenene.
Ko smo ravno pri volanu, velja omeniti gretje volana, ki je zagotovo dobrodošlo v mrzlih dneh. Ni prav pogosta stvar, čeprav jo kar nekaj ljudi pogreša. Gretje/hlajenje deluje povsem spodobno, brez nepotrebnega hrupa, ko si sistem prizadeva spremeniti temperaturo. Prav tako so kanali usmerjeni tako, da ne piha v obraz.
Odlagališč je sicer nekaj (tudi v sredinskem predalu), nekako pa ni pravega odlagališča s polnjenjem za telefon. USB vtičnica, ki je seveda uporabna tudi za polnjenje, je skrita globoko in telefon potem ni v vidnem polju. Rešitev z brezžičnim polnjenjem v Priusu mi je bila precej bolj všeč.
Notranjost je precej športna, pa tudi precej temna, pa vseeno nekako modno všečna.
Vožnja, pogon
Vožnja s Toyotinimi hibridi je vsekakor drugačna od vožnje avtomobila, ki uporablja motor z notranjim izgorevanjem. Na eni strani tišja in elegantnejša, ko avto deluje na elektriko, na drugi strani pa kar glasna, ko mora odločnejše poseči bencinski motor. Tudi C-HR ni nič drugačen. Še celo več, zdi se mi, da je motor lahko precej glasen, sploh na vzponih se precej muči. Slabša je očitno tudi izolacija motornega prostora, pa tudi sama tehnična nastavitev je drugače izvedena kot pri Priusu.
Podobno kot pri Priusu se na daljših spustih pojavi zelo glasen motor – če je prestavna ročica v položaju B za močnejše zaviranje/regeneracijo. Skoraj neverjetno hrupen postane, ampak očitno ni s tem tehnično nič narobe.
Kar nekaj časa sem se čudil, da ni tipke za preklop med različnimi načini vožnje (Sport/Normal/Eco), da se pedal (in posledično motorja) obnaša različno. Šele kasneje sem nastavitev našel v meniju. Ne samo, da so to nastavitev globoko skrili, poleg vsega si je tudi ne zapomni, ko avto ugasnemo (če se ne motim, si Eco sicer zapomni). Razumem sicer željo po varčevanju, po drugi strani pa – če voznik želi uporabljati način Sport, naj ga pač uporablja. Čeprav vozim precej umirjeno, se mi je zdelo, da Eco način malo pretirava z ležernostjo. Tisti, ki me poznajo, se bodo čudili, ampak meni se je zdel način Sport celo najbolj primeren. Poraba se ni kaj prida dvignila, avto pa je precej bolj odziven, imel pa sem tudi občutek, da je manj hrupa. Očitno so nastavitve “menjalnika” bolje zadeli.
Bencinski motor se sicer prižge večkrat kot v Priusu, še posebej pri hladnem avtu se mi je zdelo, da za hibrida skoraj pretirava. Je pa to težko reči, saj je v ozadju kompleksen algoritem, ki spremlja kup parametrov.
Avto se sicer pelje precej dobro, še posebej, če upoštevamo zunanjo obliko. Inženirjem je uspelo težišče postaviti dovolj nizko, da je vožnja res prijetna. Že prej omenjeni izvrstni sedeži pa dober občutek le še izboljšajo. Najbolj moteče je na krajših grbinah, večji ležeči policaji pa se skoraj ne čutijo. Dobra lega in malo nagibanja sta dodatna razloga, da bi bila vožnja na vaških in gorskih cestah lahko precej igriva. Vendar jo meni skazita (prej omenjeno) vzvratno ogledalo in sredinski zaslon, ki onemogočata prost pogled.
Speljevanje v klanec je igrivo. Za boljši občutek je tudi pomoč pri speljevanju v klanec (Hold), vendar tudi sicer ni težav. Še celo več – kljub dvokolesnemu pogonu je speljevanje v makadamski klanec enostavno, če je avto v načinu Normal ali Eco. Sport način je pač malo bolj grob.
Sistem ESP zagrabi relativno pozno, vendar je tudi res, da je avto zelo dobro voljiv tudi ob kritičnih situacijah. Sem pa opazil, da se ABS vključi kar hitro, kar pa je tudi posledica malo slabših pnevmatik v času testiranja.
Zaviranje se seveda izkorišča za polnjenje baterije. Zato zaviranje (tehnično gledano) ni čisto enako kot pri običajnih avtomobilih. Pri C-HR sem občasno imel občutek, da je potreben nekoliko močnejši pritisk na zavorni pedal. Seveda zavore dobro primejo, omenjam le malo čuden občutek, ki se mi je nekajkrat pojavil.
Počasno premikanje s hibridi (in električnimi) avtomobili je fenomenalno. Recimo vožnja v jutranji koloni, previdna vožnja v klanec na slabi cesti, zoprn izvoz iz garaže … cel kup je primerov, ko se ti srce kar smeji, da sediš za volanom hibrida (ali električnega vozila). Sploh ni primerjave, je drug svet. Niti najmanjšega cukanja, le tiho zvezno premikanje. Kdor ima veliko vožnje v počasnih kolonah, mu bo hibrid res olajšal življenje.
C-HR je izvrstno opremljen z varnostno (Toyota Safety Sense) in luksuzno opremo (recimo Automatic Parking), ki olajša vožnjo. Luči dobro svetijo, slabši pa so brisalci, ki malo škripljejo in ne tečejo povsem gladko (menjava metlic bi verjetno rešila težavo). Sicer pa samodejno brisanje deluje zelo dobro in je vredno pohvale. Na zaslonu je na voljo tudi G-meter, ki pa ne vem, komu služi. Čeprav so mi takšne igračke in podatki v avtih všeč, pa C-HR ni namenjen terenu, kjer bi nam to prišlo prav, med samo vožnjo pa voznik itak nima časa gledati, ko se tista rdeča pika premika na ostrem ovinku 🙂
Poraba
Ena glavnih prednosti hibridov je seveda nižja poraba bencina in posledično manj neželenih izpustov. Poraba pri hibridih je sicer močno odvisna od profila in načina vožnje. Za razliko od drugih se hibrid namreč najbolje počuti v mestih in na krajših, pestrih cestah, ki jih začinjajo vzponi in spusti.
Na avtocesti pa razlike proti drugim ni toliko. C-HR se je pri porabi izkazal za zelo hvaležnega sopotnika.
Poraba na daljši relaciji je bila 4,3 l/100 km, brez težav pa se številka spusti pod 4. Na krajših vožnjah ni poseben problem doseči tudi 2,5 l/100 km. Z nežno nogo seveda. Se splača? Preračunajte si sami. Poleg prihranka pa upoštevajte tudi druge prednosti hibrida (občutki pri vožnji, ekološka ozaveščenost, manjša vzdrževanja).
Posebnosti, ostalo
Nekaj stvari mi je še ostalo v spominu in na papirju. Že med uvodnim spoznavanjem mi je padlo v oči, da ima avto možnost povezovanja na internet (preko telefona uporabnika). Prednosti so sicer relativno omejene. Najbolj pogrešam MirrorLink ali Android Auto (UPDATE: bralci so me opozorili, da je z nekaj triki sicer možno doseči, da MirrorLink vsaj delno deluje). Tako lahko uporabiš navigacijo, ki ti je res všeč, proizvajalec pa bi se rešil očitkov o slabi navigaciji, nemožnostih posodabljanja, opozarjanja na radarje … hkrati pa bi lahko pogledal vremensko sliko, upošteval promet v tistem trenutku ali kaj drugega. Res škoda, da se ukvarjajo s stvarmi, kjer niso doma. Posledično je uporabniška izkušnja slabša, kot bi lahko bila. Stvari, ki se prikazujejo na sredinskem zaslonu, bi lahko bile bolj pregledne in zanimive, kliki pa bolj premišljeni. Če recimo uporabljate pregled, ki prikazuje delovanje hibridnega sklopa in nato ugasnete avto. Mislite, da se bo po ponovnem zagonu avto postavil v isti način? Ne bo, ker se je nekomu zdelo potrebno, da ima uporabnik dodaten klik. Podobno kot tisti “Confirm” pri vsakem vstopu v navigacijo. Le nekaj mnenj uporabnikov bi morali upoštevati, pa bil celoten sklop bolj varen, hitrejši in zanimivejši (z nekaj domišljije). Tako se ne bi dogajalo, da uporabnik klikne na “Vehicle customisation”, pričaka pa ga prazen zaslon.
Po drugi strani pa me je prijetno presenetilo, da nekatera obvestila avto izpiše. To je precej bolje kot sama lučka ali pisk. Voznik pogosto ne ve, kaj bi lahko bilo. Tako mi je kar nekaj krat zasvetila lučka, pa nisem vedel, kaj pomeni. K sreči se pojavi tudi izpis opozorila – v mojem primeru “Front Camera Vision Blocked. Clean and Demist Windshield.”. Ne vem sicer, če je običajno, da se ta napaka pojavlja tako pogosto. Mogoče preobčutljivost? (UPDATE: naključni bralec na forumu me je obvestil, da je imel podobno težavo pri Avensisu, nato so mu vgradili mini grelec, ki hitreje posuši okolico senzorja. Drugi bralec pa mi je sporočil, da naj bi nekaj podobnega kmalu bilo na voljo tudi za C-HR.)
Če se vrnemo k obvestilom, so res prava zadeva. Če pritisneš na “EV Mode”, da bi avto “prisilil” v električni način, ti bo z obvestilom razložil, zakaj ga recimo ne more vključiti (prazna baterija, hladen motor …). Všečno.
Prepoznavanje znakov je sicer dobrodošla ideja, po drugi strani pa ne deluje ravno najbolje. Če ne zazna znaka za začetek in konec naselja, je vse skupaj le pogojno uporabno. Marsikatero omejitev tudi spregleda, žal ne zazna, da se je omejitev zaključila zaradi križišč … pač stvar, ki jo bo treba še nekoliko dodelati.
Mogoče še stvar, ki mi je ni uspelo rešiti brez navodil. Po odklepanju avtomobila se odklenejo le voznikova vrata, ostala pa šele, ko pritisneš na gumb za odklepanje v voznikovih vratih. Ne vem zakaj, ampak nikjer nisem našel nastavitve, da bi to spremenil. Iskal sem stikala v vratih, ključe postavljal v avto, nosil naokrog … Mogoče je v manjkajočem “Vehicle customisation”? Skoraj prepričan sem, da je šlo za moje neznanje, vseeno pa je bil občutek malo čuden. Mogoče me bo kdo razsvetlil? (UPDATE: bralec na forumu me je obvestil, da bi ta nastavitev morala biti točno v iskanem meniju. Do menija prideš samo, če avto stoji, vendar je bila tudi takrat stran čisto prazna. Mogoče vseeno še ni bil izpolnjen kakšen pogoj za prikaz?)
Še enkrat pa moram napisati, da so materiali res kakovostni, izdelava pa vrhunska. Zapiranje vrat je takšno, kot si človek lahko samo želi. Sedeži odlični, armatura prevlečena z usnjem, ki ne škriplje, volan dobro sede v roke …
Zaključek
Kaj reči za zaključek? Toyota C-HR je zanimiv avto. Najprej zaradi všečne in ne čisto običajne oblike, ki nagovarja predvsem mlajše. Potem zaradi kakovostnih materialov in izdelave. V naslednji točki pa je to hibridni sklop. Z vsemi plusi in minusi. Vsekakor je plusov več in kdor še ni preizkusil Toyotinega hibrida, naj to čim prej stori. Odlična vožnja, ko avto vozi na elektriko in nizka poraba zaradi regeneracije sta zagotovo glavna aduta. Če pa k vsemu dodamo še izvrstno opremljenost, je C-HR vreden pogleda.
Če bi sam izbiral med Priusom in C-HR, pa bi zagotovo izbral Priusa (preberite mnenje o Priusu). Zdi se mi, da C-HR vseeno ni tako eleganten v vožnji, navsezadnje je tudi cenejši in manjši. Ljudje pa smo različni in vsak si lahko izbere svoj model (žal večinoma izbiro kroji debelina denarnice).
Avto deluje hipstrsko, je oblikovno simpatičen, tehnološko zanimiv in dobre izdelave in porekla. Hibridni Toyota C-HR se začne pri 24 tisočakih s samodejnim menjalnikom, dvopodročno klimatsko napravo, aktivnim tempomatom, sistemom za samodejno zaviranje ob predvidevanju možnosti trka, desetletno garancijo na baterijo …
Ostali avtomobiliski članki in testi so na voljo tukaj.