Peugeot Rifter

NOVO
Spodnje besedilo lahko tudi poslušate. Besedilo je prebral sintetizator govora eBralec. Vam je všeč možnost poslušanja?

Peugeot Rifter je Peugeotov član iz trojčka PSA, ki ga sestavljata še Citroen Berlingo in Opel Combo. Je eno tistih vozil, ki jih ljudje popredalčkajo med škatlaste, uporabne in ne predrage avtomobile. Še najpogosteje jih povezujejo z družinami z majhnimi otroki. Morda tudi za tiste z nekaj avanturističnega duha. Prejšnji Peugeotev model se je imenoval Tepee, novi je pač Rifter. Nič hudega. Za Slovence je še lažje izgovorljivo.
Poglejmo si novega člana levje družine. Testni primerek je imel opremo Allure, pod motornim pokrovom pa je rezgetalo sto dizelskih konjičkov (oznaka BlueHDi 100) s prostornino 1,5 litra.

Zunanjost
Rifter že na pogled ni majhen. Poleg tega s svojo višino konkretno sporoča, da ponuja veliko prostora. Od vseh strani je videti všečno, hkrati pa niti noče preveč izstopati.
Oddaljenost od tal je večja, kot je bila pri prejšnjem modelu Tepee, žal pa točne oddaljenosti nisem nikjer našel. Pa nič zato načeloma s tem voznik ne bo imel težav.
Drsna vrata za drugo vrsto sedežev sicer niso novost. Nedvomno so zelo praktična rešitev tam, kjer je prostora malo, ali pa je prisotna mularija ali nerodni sodelavec. Za nameček se lahko odpirajo tudi stekla pri drsnih vratih.
Prtljažna vrata so (pričakovano) precej velika. Omogočajo enostaven dostop do prtljažnika tudi takrat, ko prevažamo večje predmete. K sreči se ne odprejo previsoko, saj jih marsikomu ne bi več uspelo zapreti. Zaradi svoje velikosti so lahko tudi zasilna streha v primeru dežja.

Pri Peugeotu seveda niso pozabili na strešne nosilce. Zaradi Rifterjeve višine pa bo voznik potreboval vsaj pručko, če bo želel namestiti kolo.
Spodnji deli so kar izdatno zaščiteni s plastiko, ki hkrati sprednja vrata dokaj praktično zaščiti pri odpiranju. Med kolesom in kolotekom je dovolj prostora, da bo tudi morebitno natikanje verig izvedljivo brez večjih težav.
Zunanje dele Rifterja ščitijo parkirni senzorji, ki so dobro postavljeni. Vzvratna kamera pa je na voljo za doplačilo. Seznam opreme za doplačilo je kar dolg, med drugim si lahko omislite tudi Webastovo gretje ali vlečno kljuko.

Notranjost
Čeprav je notranjost Rifterja preprosta, jo poživi simpatičen Peugeotev i-Cockpit (prirezan volan, 8-palčni zaslon, prikaz obvestil v barvah …).
Uporabljeni materiali (pričakovano) niso najdražji, kljub temu pa nisem imel občutka, da bi se kmalu pojavili črički v notranjosti.
Sedi se zelo pokonci, zaradi prostornosti v notranjosti pa so nekatere stvari kar konkretno odmaknjene od voznika. Recimo za nastavljanje vzvratnega ogledala se je treba kar konkretno nagniti naprej. Tudi za premik prestavne ročice v peto prestavo je treba imeti iztegnjeno roko. Sam sicer nikakor nisem našel čisto idealnega položaja za sedenje, ampak po analogiji “vsake oči imajo svojega malarja” bi lahko napisal tudi “vsaka rit ima svoj sedež”.
Prej omenjeno vzvratno ogledalo je relativno majhno, je pa samozatemnitveno, in sicer korektno služi svojemu namenu. Zraven je malo ogledalce, ki ga lahko voznik usmeri na zadnjo klop, vendar je pri moji višini oči pogled zadeval v plastiko. Zunanji ogledali sta hvalevredno veliki, lahko pa bi bili postavljeni na A stebriček.

Prostora v notranjosti je seveda dovolj, prav tako je dovolj tudi različnih odlagalnih mest. Morda sem pogrešal dobro (nedrseče) odlagalno mesto za telefon. Za nameček pa človek skoraj ne more verjeti, da so pri množici odlagalnih mest pozabili na prostor za pijačo. Resnično, pri pijači boste morali improvizirati.
Ko smo ravno pri stvareh, na katere so pozabili, ne morem mimo tega, da nista osvetljena gumba za določanje temperature notranjosti. Ostali gumbi so lepo osvetljeni, omenjena gumba pa je ponoči treba poiskati s tipanjem.
Vstopanje in izstopanje sta skoraj kombijevska. Čeprav je treba narediti nekoliko večji korak, bo za večino težav manj kot pri nižjih avtomobilih.
Ob vstopu je prve poglede pritegnil zaslon na dotik. Pričakoval sem, da bo njegov položaj moteč, vendar sem se zmotil. Celo nasprotno, da je postavitev zelo dobra, sem spoznal, ko sem se kasneje spet peljal z avtom, ki ima zaslon nižje.
Stekla v drugi vrsti in zadaj so zatemnjena, poleg tega pa so stekla v drsnih vratih opremljena s potezno zavesico. Praktično, ni kaj.
Druga vrsta ima tri posamezne sedeže in ne klopi. Tako vseh pet potnikov sedi na svojih sedežih. Kot se pritiče takšnemu tipu avtomobila, je vse skupaj odlično prilagodljivo. Na voljo so sicer tudi podaljšane izvedenke Rifterja s sedmimi sedeži. Sprednja sedeža imata tudi pomično naslonjalo za roko. Sicer bolj zasilno, pa vseeno bolje kot nič.
Notranjost je sicer opremljena povsem korektno, morda se le sem ter tja opazi, da manjka kakšna drobnarija (recimo ogledalo v senčnikih).

Motor
Sicer moderni (standard Euro 6.2) 75 kW motor je v Rifterju nekoliko podhranjen. Kljub solidnim 250 Nm navora, je pogosto treba prestaviti v nižjo prestavo ali dodati plin. Še posebej je to izrazito na gorskih serpentinah. Peugeot sicer ponuja še 96 kW in 56 kW dizelska motorja in 81 kW bencinski motor. Glede na preizkušeno toplo priporočam 96 kW dizelski motor.
Motor se sicer zelo počasi segreva in pri temperaturah okrog ničle je potreboval približno 20 kilometrov (vključno s krajšim vzponom), da se je kazalec za temperaturo hladilne tekočine postavil na predvideno mesto.
Zanimivo je, da se niti enkrat ni vključil sistem Start&Stop. Če so moja preverjanja pravilna, ga omenjeni motor ima. Morda kateri od pogojev ni bil izpolnjen? Ravno nasprotno od Passata z DSG, ki motor izključuje neverjetno pogosto.

Vožnja
Prvi kilometri dajo vozniku vedeti, da vozi velik avto. Občutek je skoraj kombijevski, vendar predvsem v dobrem pomenu besede. Torej visoko in pokončno sedenje, dober pregled nad dogajanjem, škatlasta oblika …
Voznik bo med vožnjo cenil preglednost, na vsak način pa ga avto ne bo vabil k dirkanju, čeprav je natančno vodljiv. Prirezan volan je odličen in ponuja dobro odzivnost pri vožnji naravnost in pri rahlem zavijanju. Ko pa je zavijanje ostrejše, volan nekako postane mehak in ne ponuja več pravega odziva. Nič zato, dirkanje Rifterju pač ni ljubo in prav je tako. Avto sicer smer pri hitrejših ovinkih kar dobro drži, vendar se je treba tega občutka v Rifterju navaditi.
Prirezan volan je sicer odličen in vključuje zelo smiselno razporejene bližnjice za upravljanje radia. Morda mu lahko zamerimo le to, da ga težje držiš na položaju 15 do 3h, pač pa je treba roki imeti nekaj centimetrov višje.

Avto je precej okreten in omogoča enostavno manevriranje tudi na manjših površinah.
Dvignjeno podvozje je zelo všečno. Prav pride tako na slabših cestah kot pri parkiranju ob robu. Pri počasni vožnji zelo lepo pobira visoke grbine (ali robnike, če hočete). Vsekakor odlična lastnost predvsem za bolj avanturistično navdahnjene.
Ročni menjalnik s petimi prestavami je všečno natančen in deluje povsem brez zatikanja.
Navdušili so me brisalci. Vetrobransko steklo je res dobro očiščeno, brizganje na steklo pa je izvedeno neposredno iz brisalcev in ne iz motornega pokrova. Poleg tega se odlično obnese tudi samodejno brisanje, ki ima samo eno nastavitev, vendar ta deluje odlično. Za nameček se vklopljena funkcija signalizira tudi v armaturni plošči. Pohvalno.
Naj me, nerodnega, kakor sem, koklja takoj brcne v rit, vendar med vožnjo nisem znal nastaviti tempomata. Spomnil sem se, da je bilo enako tudi pri modelu Peugeot 3008. Nič ne rečem, je stvar navade in bi se hitro navadil. Vseeno pa mora proizvajalec stvari, ki se uporabljajo med vožnjo, čim bolj poenostaviti in misliti tudi na primere, ko voznik zamenja avto.
V zadnjih letih se je razširila tudi funkcija ohranjanja smeri (Line Assist). Pri Rifterju omenjena funkcija nima zvočnega opozorila, pač pa popravlja volan, to pa me moti in jo izključujem. Žal pa si Rifter nastavitve ne zapomni.
Avtomobili z ročnim menjalnikom mora imeti sistem, ki vozniku predlaga izbrati ustrezno prestavo. O smiselnosti ne bomo izgubljali besed, dejstvo pa je, da se omenjeni sistem pri Rifterju precej redko prikaže. Mogoče to pomeni, da vozim lepo?
Luči so za nočno vožnjo najpomembnejši dejavnik. Rifterjeve luči svetijo korektno in nimam posebnih pripomb. Velja omeniti, da se v ovinkih prižge tudi spodnja sprednja luč na izbrani strani.
Med vožnjo sem večkrat s podplatom čevlja zadel v nosilec pedala za zavoro. Ko se je to zgodilo prvič, nisem bil preveč pozoren. Kasneje pa sem opazil, da se mi to redno dogaja in sem potisnil glavo proti pedalom. In presenečeno opazil, da nosilec pedala za zavoro ni v isti ravnini kot pedal za plin in sklopko. Le kako jim je to uspelo?

Opazite, da je nosilec zavornega pedala drugačen? Pomaknjen bolj proti vozniku?

Ko smo ravno pri pedalih – speljevanje v makadamski klanec je v okviru pričakovanj, vsekakor pa je dobrodošel sistem Hill Holder, ki za kakšno sekundo zadrži avto na klancu. Še bolje bi bilo, če bi dodali še kakšno sekundo zadrževanja.
Rifter je, sicer mogoče malo presenetljivo, dobro zvočno izoliran. Hrup med vožnjo zagotovo ne bo motil poslušanja radia ali ženinih nasvetov. Se pa pojavi pri močnejšem vetru ali višjih hitrostih. Slednjim pa Rifter niti ni namenjen.

Poraba
Na področju porabe sva si z Rifterjem prišla navzkriž. Pravzaprav s Peugeotevim oddelkom, ki je pripravljal tehnične podatke. Po njihovih podatkih se poraba giblje med 4,0 in 4,8 litra na sto prevoženih kilometrov. Sam vozim umirjeno in skoraj vedno se tehnični podatki ujemajo z mojo porabo. Vsaj približno. Z Rifterjem pa se je prikazovala številka 5 litrov. Sem in tja tudi kakšno decimalko višje. Da ni bilo z menoj nič narobe, sem opazil tudi v potovalnem računalniku, saj je poraba na daljši čas kazala 5,8 litra. Zato sem pogledal še nekaj testov Rifterja in glej zlomka – nekateri so se bližali tudi sedmim litrom. Med pisanjem tega prispevka sem preveril, kaj sem napisal pri testu modela Peugeout 3008. Ni treba dvakrat ugibati, da sem tudi pred dvema letoma potarnal nad enako zadevo, čeprav razlika vseeno ni bila tako drastična.
Vsekakor velja vzeti Peugeoteve tehnične podatke o porabi s precejšnjim dvomom.

Ostalo
Zaslon na dotik smo že omenili. Vključuje tudi odličen radio, katerega vtis malo pokvari zvok iz zvočnikov. Poleg radia na zaslonu nastavljamo tudi nekaj avtomobilskih sistemov, uporabljamo navigacijo in … uporabljamo (nekatere) aplikacije na svojem telefonu.
Peugeot uporablja navigacijo TomTom, ki je sicer zelo spodobna, čeprav si ji prikrade tudi kakšna nerodnost. Poglejmo primer na sliki: krožišče v Radomljah, namenjen sem proti Kamniku, kar pomeni drugi izvoz (torej naravnost!!). Navigacija pravi “right at second exit”, nariše pa, da bo treba zaviti na prvem izvozu (ne ne naravnost). Pri tem pa je celo napisana Prešernova cesta, ki je naravnost. Če pogledamo sliko, bi večino voznikov zavedlo, da bi zavil iz krožišča pri prvem izvozu.

Poleg tega imajo vgrajene navigacije večne težave s posodabljanjem. Tako recimo v bližini ni vrisan trgovski center Arcadia na Viru.
Prikazovanje omejitev hitrosti občasno tudi zgreši in se meni (zaradi zanesljivosti) sicer zdi precej nepotrebno. Opozarjanje na prehitro vožnjo je zgolj vizualno, čeprav bi lahko imeli tudi nastavitev kakšnega nežnega zvočnega signala. Če pač voznik to želi.
Vseeno je navigacija TomTom ena najboljših (ste prebrali TomTom Speed Cameras Review?) in bi jo sicer priporočal, če ne bi v zadnjem času povsem presedlal na Google Maps (test). In ker Rifter podpira Android Auto sem to želel takoj preizkusiti. A glej zlomka, to mi nikakor ni uspelo. Razlog tiči v tem, da uradno v Sloveniji Android Auto ni podprt. Zato ga nisem uspel namestiti na svoj telefon, posledično pa tega nisem uspel preizkusiti. Zanimivo je, da mi programa Android Auto ni uspelo namestiti niti v Avstriji in preko nemškega VPN strežnika. Seveda obstajajo tudi močnejša kladiva za ta problem, vendar mi zmanjkalo časa. Peugeot pri tem seveda ne nosi nobene krivde. Njihov sistem mi je zelo všeč in ga lahko le pohvalim. Rifter sicer ni tako funkcijsko nabit, si pa lahko predstavljamo, da bo nastavitev in možnosti v prihodnosti vse več. Igračkanje in izgubljanje časa z zasloni na dotik nezadržno prihaja tudi v avtomobile.

Morda prej nisem omenil varnostne opreme. K sreči imajo novi avtomobili precej varnostnih sistemov. Tudi Rifter ni izjema. Podrobnosti bosta našli na ceniku.
Pred zaključkom skočimo še na črpalko. Rifter ima ličen prostor za točenje goriva in tekočine AdBlue. Dobro ima tudi označeno (in to že z novimi oznakami) katero gorivo potrebuje. Malo nerodno je le, da moramo imeti pri sebi ključ, da odklenemo pokrovček.

Zaključek
Kaj zapisati na koncu? Rifter zagotovo ne bo imel težav pri iskanju kupcev. Že vrsto let so takšni avtomobili priljubljeni predvsem pri družinah in športnikih. Ne morem reči, da s kakšno stvarjo posebej navdušuje, gledano v celoti pa je praktično vozilo, ki mu ni veliko zameriti. Ne morem se tudi upreti občutku, da bi Rifter lahko pridobil še precej več kupcev, če bi imel nekoliko nižjo ceno.
Neposredno primerjanje cen je lahko sila nehvaležna naloga, saj je treba upoštevati še različna financiranja, stroške vzdrževanje, cene servisov … prav tako pa imajo “vsake oči svojega malarja” in prepričan sem, da je privržencev leva tudi pri nas precej. Mimogrede – ali ste vedeli, da je Peugeot svojega prvega štirikolesnika na bencinski pogon predstavil že leta 1890?

Preizkus Rifterja je omogočilo podjetje Rodex z Rov pri Radomljah. Že vrsto let so eden najbolj prepoznavnih in hvaljenih trgovcev in serviserjev podjetja Peugeot. Roko na srce – če bi jutri kupil vozilo iz flote Peugeot, bi ga zagotovo kupil pri njih.